Dobre in vrhunske

Zakaj je to pomembno?

Ker gremo v ene gostilne zaradi lakote, v druge pa zaradi radovednosti.
Ker so dobre gostilne za udobje, vrhunske pa za doživetje.
Ker ne boste hodili več v slabe gostilne, a tudi ne le v vrhunske.
Ker je dobro vedeti, katere niso najboljše.
Ker je nujno vedeti, katere so najboljše.

Kako izbiramo gostilne?

Odvisno od lakote, oddaljenosti, ponudbe,
želje, cene, ocene …

Ko smo lačni, se hočemo nasititi čim bolj(še), čim prej, čim bližje in čim ceneje; čeprav ne vedno v tem vrstnem redu. Zato je pomembno, da lačni izberemo – dobro gostilno!

Ko pa hočemo več od sitosti, je lakota sicer dobrodošla, saj ne moremo uživati v hrani s polnim želodcem, a takrat se nam ne mudi, pripravljeni smo poiskati, rezervirati, čakati, potovati …, in jasno nam je, da nas bo to (več) stalo. Zato je pomembno, da radovedni izberemo – vrhunsko gostilno!

Katere gostilne so dobre? In katere so vrhunske?

V dobre gremo, ker moramo, v vrhunske, ker si želimo.

V dobrih iščemo znano, v vrhunskih pa neznano.

Dobre so za vsak dan, vrhunske za posebne priložnosti.

V dobrih naročimo tisto, kar si sami želimo, v vrhunskih, kar nam priporočijo.

Dobre se prepuščajo nam, vrhunskim se prepuščamo mi.

V dobrih mora biti dobro, v vrhunskih pa vrhunsko.

Dobre ne smejo biti drage, vrhunske ne morejo biti poceni.

Dobre morajo ponavljati, vrhunske morajo ustvarjati.

Dobre gostilne

Vanje radi zahajamo zato, ker nam s svojo ponudbo omogočajo, da v njih ostajamo v svojem območju udobja.

Vrhunske gostilne

Privlačijo nas zato, ker obljubljajo dogodivščino (izza območja udobja).

Vivi.si

Gostom pomaga, da:

ne hodijo v slabe gostilne;
a tudi ne samo v vrhunske!

Najboljše slovenske gostilne

Katere gostilne NISO najboljše?

Ker je – žal! – še vedno več gostiln slabih kot dobrih in vrhunskih, je še bolj pomembno kot poznati najboljše, znati izločiti najslabše. Tukaj je pet pravil, ki se jih striktno držimo, ko ocenjujemo. Srčkov ne podeljujemo:

1.

Tistim, ki mislijo, da lahko ugodijo vsem.

In imajo zato dolg jedilni list in kratko vinsko karto. Ne verjamemo, da se da hkrati peči dobre čevapčiče, cvreti dobre lignje, rezati dobre klobase in raztegovati dobro testo za pice. Gremo tja, kjer vemo, da bo boljše kot drugod.

2.

Tistim, ki pridejo v gostilno hkrati z nami.

In začnejo kuhati šele, ko naročimo. Za srčke ne jemo (le) zato, ker smo lačni, temveč zato, ker hočemo ob tem tudi uživati. Zato ne prenesemo površnosti, bližnjic in bleferstva. Gremo le tja, kjer znajo, hočejo in se trudijo.

3.

Tistim, ki so vse zapravili za opremo in blišč,
zmanjkalo pa jim je za kuharja.

Ni nam vseeno, kje in na kakšnem stolu sedimo, kdo in kako nas postreže ter koliko in kdaj bomo plačali. Toda, ker gremo v gostilno predvsem zaradi hrane, je kuhar tisti, ki odloča, ali in kako bomo zadovoljni. Zato v kuhinjah s srčki lahko kuhajo le kuharji z znanjem, srcem in željo. Ker takšni svojemu vodji pravijo chef.

4.

Tistim, ki vsaj enkrat mesečno ne obiščejo vsaj ene izmed gostiln z vsaj enim srčkom.

V gostilnah s srčki pričakujemo, da bo chef (vedno) tam. Če pa ga slučajno ni, je to zato, ker se izpopolnjuje, raziskuje, odkriva, gostuje, potuje. A tudi takrat pričakujemo, da bosta na naših krožnikih, ki jih bodo pomočniki pripravili po njegovih navodilih in uku, njegov slog in podpis. Nočemo chefov, ki že vse znajo in jih nikjer ni.

5.

Tistim, ki se jih ne moremo znebiti.

Ko gremo iz gostilne, nočemo, da gre ona z nami … Ko stopimo na ulico, nočemo, da vsi vedo, kje smo bili in kaj smo jedli. Zato nam iz gostiln s srčki ni potrebno pobegniti v čistilnico, saj imajo njihove kuhinje dobro zračenje in majhne friteze. Med nedopustno onesnaževanje v gostilnah uvrščamo tudi neprostovoljno poslušanje radijskih postaj.