Opomba

–

To je vzorec poročila o ocenjevanju. Gostilna Vzorec ne obstaja, obstajajo pa gostilne, ki smo jih ocenili in dele njihovih povsem različnih ocen združili v tem vzorcu.

–

Splošna ocena

Dobro je, da je v Sloveniji za vsakim ovinkom gostilna. Ni pa dobro, da je vsaka gostilna pri nas le picerija … A Gostilna Vzorec, zdaj vemo, nima nič s tem! Gre le za zgrešeno statistiko, ki pravi, da je v Sloveniji gostiln, ki le kopirajo, vedno več, dejansko pa zdaj ni le ena manj, temveč je ena dobra gostilna več. Če tako kuhaš, namreč ni nič hudega, če si tudi picerija in imajo lokalci ob šanku svoje stalno omizje. Pravzaprav moramo zdaj v Vzorec še na pizzo, saj po tem presenečenju, ki smo ga doživeli, tudi ta ne more biti slaba.

Toliko o pici, da razčistimo s predsodki, češ da tako na vasi, stran od glavne ceste, ne moreš preživeti z znanjem in ustvarjalnostjo, temveč le s posnemanjem in površnostjo. Hvala vam za nasprotni dokaz!

Zadovoljstvo: 1 do 5

V gostilno gremo jest, zato jo hočemo zapustiti siti. Vendar ni res, da je sitost povezana le s količino, pravzaprav je ravno obratno, sitost je odvisna predvsem od kakovosti jedi in le delno od količine. Zadovoljstvo ob takšni sitosti ocenjujemo s številkami od 1 do 5 – ker tako ocenjuje gostilno, ko plača, tudi vsak gost!

Sit za 1
Ko plačaš, nisi sit, temveč siten. Ni bilo dobro, bilo je slabo.
Ponovni obisk: nikoli več!

Sit za 2
Ko plačaš, ti je škoda denarja. Nekaj si sicer lahko pojedel, toda ne vsega.
Ponovni obisk: raje ne!

Sit za 3
Ko plačaš, si sit; zadovoljȇn, ne pa tudi zadovóljen. Želiš si, da bi bilo boljše.
Ponovni obisk: če ni druge možnosti!

Sit za 4
Ko plačaš, si sit in dobre volje. Boljše kot drugje. Zadovóljen!
Cena: vredno je bilo. Ponovni obisk: pridem še!

Sit za 5
Ko plačaš, si srečen. To in tako imam rad. Tukaj rad in dobro jem!
Cena: dodam še napitnino. Ponovni obisk: priporočam!

Srčki: 1 do 5; nasmeh

V vseh gostilnah ocenjujemo najprej zadovoljstvo, ki povzroči dobro voljo (nasmeh). Le od tistih, ki razveselijo (sit za 4) ali celo osrečijo (sit za 5), pa (lahko) pričakujemo še več in to je vrhunskost. Zato te gostilne ocenjujemo po strokovnih kriterijih za srčke (1 do 5).

Nasmeh
Ko plačaš, si zadovoljno sit, ker je boljše kot drugje.
Ponovni obisk: pridem še!

1 srček
Med najboljšimi!
Njim se začnemo prepuščati, pri njih začnemo spoznavati.
Obisk: kmalu!

2 srčka
Najboljše čim večkrat!
Ni še vse vrhunsko, je pa že vse zelo dobro in s chefovim podpisom.
Obisk: vsaj mesečno!

3 srčki
Najboljše za vaš denar!
Zaradi njihove ustvarjalnosti pozabimo na svoje območje ugodja
in se jim povsem prepustimo.
Obisk: vsaj vsako sezono!

4 srčki
Najboljše pri nas!
Vrhunsko, kreativno, kaže pot, so naš ponos, zaradi njih k nam prihajajo od vsepovsod.
Obisk: vsaj enkrat letno!

5 srčkov
Med najboljšimi na svetu!
Doživiš vrhunec, ostaneš brez besed, zapomniš si za vedno,
nisi le srečen, temveč hvaležen.
Obisk: vsaj enkrat!

Med najboljšimi pomeni, da sodite med nekaj več kot 100 gostiln v Sloveniji, ki so ocenjene z vsaj enim srčkom. Z oceno 1 srček jih je 60.

Njim se začnemo prepuščati, pri njih začnemo spoznavati pomeni, da si vas gostje ne izberejo le, ko so lačni, ker ste jim na poti, in/ali ker ste poceni, temveč zato, ker od vas pričakujejo več od ”navadnih”. Pri vas zato ne iščejo le tisto, kar povsod in vsak dan, temveč so pripravljeni stopiti iz svojega območja učenja in se vam za prijetno doživetje prepustiti.

To pa, seveda, pomeni tudi veliko odgovornost. To pomeni, da ste zaradi srčka ”opazovani” in ocenjevani, da gostje od vas pričakujejo veliko in da morate njihova pričakovanja opravičiti. Zato, ko imaš (prvi) srček, se pravo delo šele začenja!

Obisk: kmalu pomeni, da je ocena 1 srček tista, ki jo gostje pravzaprav najbolj cenijo. Zato, ker je 1 srček največ med tistimi gostilnami, v katerih se želimo predvsem dobro najesti, tudi s pomočjo gostoljubja, tradicije, domačnosti, preprostosti. Hkrati pa en srček gostom tudi sporoča, da se naj pripravijo, naj se prepustijo, naj pričakujejo več in naj se jim ne mudi. Ti pa so vse značilnosti gostiln, v katerih je tako prijetno, da jih želimo obiskati čim večkrat.

Na to, kako (prijetno) se počutimo v gostilni, vpliva veliko prostorskih dejavnikov: arhitektura, velikost, barve, svetloba, pohištvo, stene, tla, mize, stoli, materiali.

Ker je v gostilni hrana glavna, je strežba njen servis. Izboljšati je ne more, lahko pa jo pokvari! Zato je pri strežbi enako pomembno, kako prijazna in ustrežljiva (gostoljubje gostilne) je, in kakovostno ter strokovno opravlja svoje delo (sistem strežbe, vodenje, odzivnost, učinkovitost). Na kakovost strežbe vpliva tudi kultura jedilne mize, tako kot na objektivno oceno ocenjevalca zgolj v tem primeru tudi človeški faktor, toda v podobi natakarja.

Ko boste oblikovali novi jedilni list, popravite slovnične napake.

Opazila sva, da so se nekateri ocenjevalci pritoževali nad velikostjo (majhnostjo) porcij. Porcije v meniju so manjše od posameznih jedi, kar je pravilno. Imela sva štirihodni meni, poskusila sva dejansko sedem jedi. Na koncu nisva imela občutka, da bi bilo premalo; nasprotno, bila sva vesela, da sva sita, toda ne sitna, da sva vesela, ne žalostna, da sva poskočna, ne utrujena. To je pri večhodnih menijih zelo pomembno.

Je pa velikost/majhnost porcij lahko nevarna pri posameznih jedeh oziroma a la carte ponudbi. Škoda bi bilo, da bi dobra gostilna dobila sloves ”majhnosti” in bi se je mnogi zaradi tega izogibali. Še vedno je med Slovenci dosti več dobrih jedcev kot dobrojedcev.

Vinska karta v pisni obliki v srčkih mora biti! Vseeno pa nismo med tistimi vinskimi verniki, ki jim je vinska karta kot biblija v hotelu, tudi po debelini. Vinska karta mora ustrezati vrsti in nivoju gostilne. Lokalna vina so osnova. Slovenska vina so iz vseh treh dežel. Svetovno vinsko razgledani morajo biti najboljši. Ob tem pa mora biti vinska karta informativna, točna, ažurna in tudi poučna. In na njej niso le vina!

Sommelier ni le za odpiranje steklenic in branje etiket. Poudarek je na svetovanju! Chef in sommelier sta tesna sodelavca, ki ves čas raziskujeta okuse ter kombinacije hrane in njene vinske spremljave. Sommelier je upravitelj vinske kleti in avtor vinske karte. Predvsem pa je vinski svetovalec pri mizi!

Primer gostilne z oceno sit 3 (od 5).
Že z imenom, v katerem je gostilna, ste se opredelili. Toda ocena pove, da ste sicer med boljšimi med navadnimi gostilnami, a ne dosegate še nivoja, ki bi k vam privabil goste, ki v gostilni iščejo še kaj več od sitosti. Pri vas je zagotovo poudarek na domačnosti, ga je pa premalo na drugačnosti. Zadovoljite se s ponavljanjem formule, ki je na vaši lokaciji uspešna že skoraj sto let. To pa je hkrati dobro, a tudi premalo. Zdi se, kot da spite na lovorikah, te so sicer udobne in pri vas se lačen gost dobro naje, na koncu pa to tudi zadovoljen plača. Zaradi tega imate sicer veliko stalnih gostov, ki pa počasi ”izumirajo”. Nova generacija mora dodati več novega, a tako da obdrži vse najboljše od starega, tradicionalnega. Na ta način boste začeli pridobivati tudi nove goste.

Glede ponudbe hrane to pomeni, da imate v kuhinji ekipo, ki zna peči, cvreti, mesiti in globoko zajemati. Nimate pa chefa, ki bi dodal tradiciji nekaj svojega in ki bi s svojimi idejami nagovarjal tudi bolj zahtevne goste.

Gostilna je uspešna, toda res polna je le konec tedna. Je to dovolj? Na vaši lokaciji bi lahko pridobivali goste tudi med tednom, vendar ti gostje odhajajo sedaj raje h konkurenci.

Če ste zadovoljni s tem, da ste le vikend gostilna, potem teh nasvetov ne potrebujete. Če pa bi radi kaj spremenili, potem …  Odločitev je, seveda, vaša.

Kjer se ne ve, kdo je glavni, ni za srčke! Ni nujno, da je lastnik, je pa nujno, da vodi.

Vsaka gostilna, ki želi srčke, potrebuje v kuhinji vodjo in temu njegovi pomočniki ter kuharji pravijo chef. On je odgovoren za vse, kar gre iz kuhinje. Je vodja, trener, vzor in avtor, ki mora ”svoji” hrani dati nekaj svojega, ”svoji” gostilni pa prepoznavnost, drugačnost, posebnost. Ne preverjamo kuharske izobrazbe. Ocenjujemo znanje!

Če jedilnega lista ni, ni za srčke. Ni nujno, da je velik, na dragem papirju, sploh ne s slikami in debel. Če je spisan na roko, a s chefovo, je še boljše. Velikokrat že imena jedi povedo veliko o tem, kako bo. Več od spiska alergenov povedo sestavine, ki so združene v jed. Kako pogosto se spreminja vsebina in katerih jedi se gostje nikoli ne naveličajo, je enako pomembno kot cena.

Sledijo primeri ocen jedi v različnih gostilnah, različno ocenjenih.

Kruh je svež in sveža ob njem je še gorka pogača. To – in čist pogrinjek, poravnan pribor ter pogrnjene vse mize – je dobro. Drugo ni … Pred letom dni sva ugotovila ”olivno olje je povsem žarko”, tokrat je bilo kvečjemu še bolj. Ko so nama k solati ponudili še bučno olje, je bilo tudi to, pa zelo močno, žarko! Posebnega pogrinjka ali pozdrava iz kuhinje še vedno ni! Varčujete na napačnem koncu. Slovenci smo znani po gostoljubju. Dajte, torej, vsaj kruh in sol …

Na novem jedilnem listu je sicer ”pozdravček iz kuhinje”, toda tega dobijo očitno le gostje, ki naročijo degustacijski meni.

Vsaj kos svežega kruha in malo dobrega masla ali kak namaz je del pogrinjka. Tega morajo dobiti vsi gostje in od vas je odvisno, ali jim ga boste tudi zaračunali (pred tem pa to navedli v jedilnem listu). S pozdravom iz kuhinje pa se predstavi chef, kaj zna, kašna je njegova kuharska filozofija, kakšne sestavine uporablja. Pozdrav se posebej ne zaračunava. Tudi ta je, torej, odvisen od vaše odločitve. Ali ste gostoljubni ali niste.

Surove bučke na rukoli s parmezanom in olivnim oljem. Glede na to, da je to najdražja hladna predjed, evro več od pršuta in tolminca ter dva več od narezka, v letu dni pa se je podražila kar za 3 evre (od 8 na 11), pričakuješ veliko, dobiš pa borno malo! To so le surove bučke z dvema dolgočasnima prelivoma in malo naribanega sira. Bučke niso niti marinirane; če bi bile vsaj popečene, da bi dobile nekaj pečenega okusa (a potem se ne bi več imenovale karpačo …); omake so na osnovi buč oziroma bučnega olja, kar se sicer ujema z imenom, a ne z nežnostjo bučk. Vse skupaj je zgolj pisano. To ni jed, to je le nekaj nametanih sestavin na prevelik krožnik. In izgovor, da je meni sezonski. To je težko za 2 (od 10).

Sekanica dimljene postrvi, hrenova pena, konkase sveže mlade kumare in popečeni kruhki. Tako piše na jedilnem listu. Na krožniku (pravzaprav leseni deski z luknjo, da je ješprenj padal skoznjo in po nogah) pa je bila grobo natrgana oziroma površno zrezana dimljena postrv, ki je bila preveč dimljena in je imela preveč kosti, na obilici rukole in s kockami kumare. Nekaj cvetov in zeliščnih listov je bilo le za okras, ne pa za sodelovanje. Od hrenovega moussa je bilo nekaj kapljic omake, sicer z okusom hrena, a vtisom kot da je bilo zanj potrebno odpreti le kozarec iz trgovine. Takšna jed je bila nedodelana! Ocena 3 (od 10).

Dobra, tudi dobro začinjena in malo drugačna kot drugod. Ne modno všečna, kot gladka krema s preveč smetane, in ne le prvinska, kot čežana gosta. Bila je res juha, tudi sezonska, čeprav bolj jesenska kot zimska. Vseeno pa se vprašaš, ali nekaj ne manjka. Druge jedi so bolj ”pompozne”, ta pa je le juha … Če je bil sirov hrustek pri žlikrofih, bi ga – nadgrajenega na primer z bučnicami – tukaj bolj potreboval/pričakoval. Ocena 4 (od 10).

Skutni njoki, paradižnikova omaka, bazilika. Pravzaprav najbolj preprosta jed od vseh, najbolj klasična, najbolj (po sestavinah) všečna. Toda hkrati najboljša jed, ki sva jo poskusila! Ker sploh ni bila tako preprosta, tako klasična in tako všečna. Bila je nekaj posebnega! In ravno nekaj posebnega je najtežje narediti iz tistega, kar imajo/kuhajo/jejo vsi. Toda to sploh niso bili njoki, temveč so bili gnudi, ki pa so bili hkrati tudi štruklji. Slednje je bilo v testu, ki je bilo tako pravilno lepljivo, kot so lahko le dobri slovenski štruklji s sirom, prvo je bilo v nadevu, s katerim se je skuta sicer podvojila (z ravioli), a to ni bil problem njokov, temveč problem menija …, in vse, kar je bilo zraven, je bilo le zato, ker so takšni njoki-gnudi-štruklji potrebovali le svežino in iskrenost paradižnika ter nežno pikantnost in izrazito aromo bazilike. Ocena 7 (za 2 srčka).

Piranski (Fondin) brancin s črno lečo, račjim pršutom, kremo gomoljne zelene in prekajen črni koren s prepeličjim bedrom. Chef je rekel, da je na to jed najbolj ponosen. Da je nisva postavila pred rižoto, je kriva le krema gomoljne zelene. Na obeh krožnikih je bila enostavno preveč običajna in ”že videna”, da bi lahko ”tekmovala” s črnim korenom in sicer odlično spečeno ribo. Sicer pa čestitke, s takšno glavno ribjo jedjo ste za zahtevne jedce.

Trik z blazino je bil poseben, čeprav že kje doživet (Rocca). Ker je takšen tretma doživela glavna (ribja) in najbolj kompleksna jed, je bilo upravičeno in učinkovito. Dober marketing. Če ne boste s tem pretiravali. Ocena 8 (3 srčki).

Že ime pove, da ste nanje ponosni. A, čeprav jih poješ, ne (z)veš, zakaj bi naj bile posebne. Zaradi fižola pozimi? Fižol se razume z jagnjetino, a le v sezoni. Zaradi kronic, ki pa so dejansko dvojni kotleti? Zaradi krompirja s pehtranovim maslom, pri katerem te na krožniku moti folija? Zaradi barve zapečenosti mesa, ki je bila, resnici na ljubo, slabša na pogled kot v okusu? Spet smo pri ”navadnih” in zahtevnih jedcih. Prvim je glavno, da ni ”krvi”, in zanje je bilo meso še sočno, glede tega je kuhar bolj zadel kot pri svinjini. Drugi pa začnejo že z barvo, ki jih mora pritegniti, sicer je nadaljevanje le še zaradi sitosti. Ostane, da so ”kronice” posebne zaradi ajdovih kokic, ki so bile tokrat manj trde in se jih je dalo pojesti. Ocena 3 (od 10).

Navzven tortica, navznoter pa še tekoče. Dobra prezentacija, preprost krožnik, ki pa naredi vtis z barvo. Nič ne kriči, le čokoladno diši. Pasijonkina krema uspešno opravi kisli(nski) del. Glede na to, da je souffle pri nas zelo moden in da povsod ponujajo fondante, je ta ”sufle” med boljšimi. Ocena 8 (3 srčki).

Naročila sva jih iz radovednosti, ker (tudi) po palačinkah se kuhar spozna … Bili sta dve, sveže spečeni in pohvalno, ker sta bili s pravkar skuhano jurkino marmelado. Tudi palačinke so lahko posebne, če pridejo na mizo še bolj vroče (krožnik) in če so drugačne kot povsod. Ocena 5 (od 10, na dobri poti).

Piškot iz koruzne moke, tamarindov žele bonbon, pralina iz treh plasti čokolade. Konec dober, vse dobro. To pa je bilo na nivoju restavracije, ki je med dražjimi pri nas! Dejansko še zadnja potrditev: tukaj znajo dovolj, a premišljeno ne pokažejo vsega. Čeprav je največ prestiža v stenah, je bil vsaj na koncu tudi na mizi.

Pripombe in nasveti po posameznih ocenjevalnih kategorijah.

Zaradi nje gremo v gostilno, zato ocenjujemo najbolj njo. V našem sistemu ocenjevanja predstavlja hrana 60 odstotkov ocene. Pri hrani ocenjujemo:

Okusi so zelo pomembni, toda najbolj pomemben je nadokus! V 1 ga mora imeti vsaj kakšna jed, v 4 skoraj vse. Prepoznaven okus jedi tvori kombinacija (petih) okusov, tekstur, arom, oblik, barv, temperatur, občutkov, in nam zelo dolgo ostane v spominu.

Gostje niso poskusni zajci in gostilna ni šola. Zaradi tega morajo biti jedi brez (kuharskih) napak, za čim več srčkov pa kuharsko čim bolj brezhibne. Kuharske tehnike so pot do cilja, zato je potrebno izbrati pravo, ne pa pretiravati z najbolj modno. Seveda brez tehnologije ne gre, toda najboljša tehnika je še vedno kuharska.

Kako se najejo oči? Prezentacija jedi na krožniku. Ni pomembno, da je podlaga jedi velika in valovita, temveč da je primerna za tisto, kar je na njej! Celotna slika mora biti privlačna in to dosežejo kuharji s srčki s kompozicijo jedi, ne pa z okraski, vijugami in drugimi neješčimi dodatki, ki so le izgovor za neznanje. Jemo z očmi in lepo mora biti kar bomo pojedli, ne pa le gledali.

Vsi recepti so bili nekje že skuhani, zato ne zahtevamo izumov, toda čim več je srčkov, tem manj je dovoljenega kopiranja in tem bolj je potrebna originalnost. Od srčkov pričakujemo drugačnost, posebnost, prepoznavnost.

Chef mora biti ustvarjalen! Zato, ker v srčke ne gremo le zaradi lakote, temveč tudi zaradi radovednosti. Čim več je srčkov, tem bolj avtorske morajo biti jedi.

Čeprav mora biti za srčke tudi enolončnica in se mora gostilničar razveseliti tudi gosta, ki si naroči le eno jed, so jedilni listi zato razdeljeni na predjedi, glavne jedi in sladice, ker srčki ponujajo več hodov. Zato je pomembno, da ima takšna ”hoja” dinamiko in dramaturški lok, da kuhar uporablja raznovrstne tehnike in sestavine, in da se gost po vsakem hodu veseli nadaljevanja. Od predigre do vrhunca, skratka.

Takšnih gostiln, ki ponujajo vse, a nič dobro, je preveč, da bi v njih izgubljali čas z iskanjem srčkov, ki jih ni. Kjer so znani po pohanih kurah, si ne naročamo jastogov … Kjer ni zgodbe, je šušmarjenje, drobljenje brez cilja in smisla. Srčki imajo zato jasno izraženo, kaj ponujajo, oziroma za kaj so se specializirali.

Srčki ne kopirajo preteklosti, temveč ustvarjajo prihodnost; tako, da spoštujejo tradicijo! A s tem, ko črpajo iz nje, jo že spreminjajo, nadgrajujejo, bogatijo. Vse s ciljem, da bo tudi sedanjost, ki jo živimo, nekoč del tradicije.

Hrana je kuharjev izdelek. Kuhar je torej obrtnik, ki uporablja živila kot surovine za svoje izdelke. V srčkih zato ni bližnjic oziroma njihovi kuharji ne uporabljajo industrijsko predelane hrane! Cilj srčkov mora biti, da je vsaka uporabljena sestavina najboljša mogoča – sveža, sezonska, zdrava in od čim bližje.

Od kod so sestavine, zakaj od tam, kdo so dobavitelji? Čim več srčkov, tem več porekla! Sestavine morajo pripovedovati zgodbe. ”Terroirja” ne smejo izražati le vina!

Lasten zeliščni in/ali zelenjavni vrt? Lastna kmetija? Lastni kulinarični izdelki? Domač (in svež) kruh je obvezen, vse drugo pa je v srčkih zelo zaželeno.

Lakota ob prihodu in zadovoljna sitost ob odhodu. Ni dovolj, da nismo več lačni, biti moramo hkrati zadovoljeni in zadovoljni. Po srčkih ne obležiš in ne zaspiš. To je tisti občutek, ki se ga tudi jutri spominjaš. Kolikor bolj prijeten je, toliko več srčkov prinaša.

Pomembno za srčke:

Da nam ni žal, kar je pogoj za srčke, je odločilno razmerje med kakovostjo in ceno. Če je predrago, je minus, če je posebej ugodno, pa plus.

Čisto mora biti, kjer se dela, kjer se je in kamor se gre peš!

Prijaznost do narave, trajnostni vidik, eko, bio …, vse to niso le modne muhe, temveč nuja. Kako to spoštujejo srčki?

To, kar v gostilni naročimo, tudi plačamo. Če pa nam prinesejo še kaj izven tega, to ni podkupnina, temveč radodarnost. S pozdravom iz kuhinje se nam kuhar predstavi, kaj zna in kaj najraje kuha. S sorbetom nam razkuži brbončice. S predsladico se poslovi od glavnine. Z drobnim pecivom se pohvali s svojim slaščičarskim znanjem. S kulinaričnim darilom se nam zahvali za obisk. Šilce na račun hiše, ko že plačamo, ni značilnost srčnosti.

Zaželeno za srčke:

Je poskrbljeno tudi za goste, ki imajo posebne potrebe (invalidi, bolniki) in želje (na primer vegetarijanci), če te niso v nasprotju z značajem gostilne?

Kako najti do gostilne? In kako/kje parkirati?

Prenočišče, domači izdelki, znamenitosti … Vabi na obisk še kaj več kot le gostinska ponudba?

Brez spletne strani, ki mora biti aktualna, ažurna in prijazna, se ne da. Spremljamo tudi družabna omrežja, beremo sporočila in pregledamo prospekte.

Redna ponudba je glavna, toda občasno je potrebno še kaj drugega; akcije, prireditve, gostovanja, sodelovanja, združenja.

Sta gostilna in/ali chef znana in cenjena (kulinarični vodiči, medijski zapisi, nastopi na festivalih, prireditvah) tudi preko meja?

Primer gostilne z oceno 3 srčki
Kaj, torej, še manjka, saj je največ srčkov pet? Pri hrani, ki je za oceno najbolj bistvena, saj gostje prihajajo prvenstveno zaradi nje – kar se v Gostilni Vzorec najboljše odraža v visokem odstotku gostov, ki se odločijo za najdaljši chefov meni! -, je napredek viden ob vsakem obisku. Ne le v chefovi kreativnosti, temveč tudi v vodenju in organizaciji, kar se odraža v uigranosti ekipe. Vztrajati je potrebno le na slogu, ki je že prepoznaven – nadgrajevanje lokalnih jedi, nova slovenska kuhinja. To le še bolj poudarite in ne podlegajte modnosti. Prostor za napredovanje pa je še v strežbi in pri vinih.

To je ocena samo za vaše oči. Uporabite jo tako, da boste vaša gostilna, vaša ekipa, vi vsi še boljši. Tudi pri tem vam lahko pomagamo s svetovanjem.

Vse o načinu ocenjevanja in Izboru okusov