V tem je ravno čar domače pizze! Da nikoli vnaprej ne veš, kakšna bo. Da dve nista enaki. Da ni ponavljanja, ker je vedno nekaj novega. In da je ravno zato vedno dobra!
Govorimo, seveda, o oblogi. Kajti o testu se ne prerekamo … Imamo, namreč svoje testo, ki ga pripravljamo po vedno enakem receptu – za člane Šole okusov je tukaj – in na enak način – da začnemo vsaj že včeraj. Toda obloga, ta je pač odvisna od našega razpoloženja in od aktualne vsebine hladilnika.
Aktualen je trenutno radič. Če je solkanski (goriška roža), je vrhunska poslastica, a tudi drugje ga znajo prisiliti v lepe rdeče šopke, ki jih je škoda zgolj za solato. Sicer pa je lahko tudi navaden zimski radič, da je le s tržnice in ne z drugega konca sveta.
Za prvo pizzo smo ga nekaj spekli, nekaj pa potresli na že pečeno pizzo. Najprej pa smo testo premazali s česnovim oljem (stisnite strok česna in ga zmešajte z dvema žlicama olivnega olja) in ga zapekli do polovice – da so se robovi pizze začeli barvati. Potem smo čezenj razporedili tanke rezine topljivega sira. Če se imenuje taleggio, bo njegov edini problem v tem, da ga boste hoteli poslej na pizzi vedno, a žal se v naših trgovinah dobi zelo redko. Ker smo v hladilniku našli tudi nekaj trgovinsko kuhanih kostanjev, jih je bila pizza vesela, a se tudi brez njih ne bo jokala. Na sir smo potresli polovico radiča, predvsem narezana spodnje dele. Ko je bila pizza pečena, da so se robovi ”zažgano” napihnili, smo jo polepšali še z nežnimi zgornjimi deli radičeve rože.
Druga pizza je bila iz ostankov. Ker smo prejšnji večer pripravljali februarsko gostijo – na tem mestu vas zaljubljena pričakuje prihodnji teden -, mu je ostalo nekaj kozic. Testo za pizzo je premazal s paradižnikovo omako, ki jo ima ona za vsak slučaj vedno v hladilniku, potresel s kozicami, obložil z burrata sirom – ki ga kupite vedno, ko ga kje najdete, saj ga v Šoli okusov uporabljamo namesto ”gumijaste” mocarele – in na krožniku potresel še z ”ostanki” radiča.
Vinska spremljava se je skladala v barvi, okusu in filozofiji. pizza po kuharjevem navdihu in avtorski sivi pinot, bakreni gardelin, Aleksa Klineca, letnik 2011, pet dni maceracije v betonskih kadeh, dve leti zorenja v akacijevih sodih, poletni hit, ki zna tudi pozimi izraziti svojo naravno iskrenost.
Za člane Šole okusov:
testo za pizzo
Pizza z bučo, gorgonzolo in slanino
Pizza z radičem, hruško in orehi
Pizza s koromačem in klobaso
