Avguštin

Na trgu so sosede kavarne, ki delajo na ulici, zato Avguštinove mize ob zidu samevajo. Toda napis vabi na vrt in na tabli je kosilo, ki ponuja tudi posebno ponudbo. Sprehod do vrta pelje mimo šanka, jedilnice, kuhinje, ki dajejo vtis urejene in zaposlene gostilne. Izza šanka prijazno pozdravljajo. Na vrtu napovedane goste čakajo pogrnjena miza z rezervacijo in prtički iz blaga. Posadka je mlada in prijazna. Pogled je do Jelovice, diši po zeliščih v loncih.

Ko sva za zajtrk pri sosedih brala jedilni list, nisva pričakovala tega. Avguštin naju je prijetno presenetil!

Avguštin zna s turisti. Ocena na steni ni prišla slučajno. Ni površen, je ustrežljiv. Ni le klasičen, je tudi sodobno-všečen. Predvsem pa je dovolj spreten, v ponudbi, postrežbi in kuharski izvedbi. Avguštin je za lačne, ki niso prišli zaradi Avguština, a se bodo tudi zaradi njega še vrnili v Radovljico.

Konkurenca na trgu in okrog njega je huda, toda vsak je našel svojo zgodbo. Avguštinova je v tem, da želi ustreči vsem … To je težka naloga, a mu uspeva tako, da je na dobri poti. Ni še za en srček, a hrana ni daleč od njega.

Velika oziroma dolga gostilna, ki pa je dovolj domačna, da vsakdo najde prostor zase. Terasa z zelišči in zelenjavo v lončkih ter lepim pogledom čez Savo.

Rezervirana miza je pogrnjena (s tekačem), druge niso. Če bi bile vse pogrnjene, bi bilo več za pranje, a terasa bi bila še neprimerno lepša, predvsem pa bolj domačna!

Prijazen pozdrav. Domača salama z imenom kmeta, domač čemažev namaz iz skute, kos ovčjega sira, list krvave kislice. To naredi vtis. Takšna radodarnost je dobrodošla!

Dimljena Goričarjeva postrv z medom. Jedilni list je obširen, a ”tanek” pri hladnih predjedeh. Dimljena postrv je pravzaprav edina, ki odstopa od klasike (narezek, siri, tatarski, karpačo, pršut).

Z občutkom! Lep krožnik. Postrv je dimljena dovolj nežno, da ni ”ubita”, da ostane sočna. Prezentacija s kožo je primerna, solatni listi okrasni, a raznoliki in sveži. Nadgradnja pa je omaka, ki je sicer v ”BBQ slogu”, a je postrvi všeč.

Hišna bolj zaradi lepe skodele kot pa posebnosti. Zgoščena s podmetom, ki pa ni grenil, z jurčki, ki so bili dovolj čvrsti in so imeli aromo, in šampinjoni, ki so jo gostili, a ji tudi spustili ceno.

Bolj od krapca izstopi gobova (jurčkova) omaka, ki je slovensko-klasična, zaradi tega pa tudi dobra. Ajdov krap je dovolj turističen, da predstavi Okuse.

Svinjski file s suhimi slivami. Zaradi prilog in tudi količine mesa obilen krožnik. Vse zelo korektno, brez posebnih pripomb. Kuhar zna! To pomeni, da je bilo meso sočno, da je imelo sredico in zapečenost, da tudi slive niso bile izsušene in so delale omako, da je bil krompir pekovsko zapečen in okusen, da so bili štruklji slovensko prepoznavni, mehki, topljivi, tanki, da je bila zelenjava al dente kuhana, da je sezono predstavila glavica zelenega šparglja, ki je imel še ugriz … Pravzaprav je imela le mesna omaka ”skorjico”, ki je izdajala preveč vneto zgoščevanje.

Najboljša jed kosila! Pravzaprav takšne čebulne bržole že dolgo ne. Pravzaprav je to slovenska jed, a pri nas je kar nekako izginila iz gostiln. Oziroma, ostala je le v množičnih gostilnah, ki jo imajo, ker ”jo morajo”, temu primerno pa se ji tudi posvetijo. Tukaj pa je bilo meso zelo dobro, boljše kot marsikateri ”ribeye” steak. V sredici lepo rožnato, na površini temno zapečeno, dobro uležano se je lepo rezalo in dobro žvečilo. Omaka je bila res čebulna, s čebulo, ki bila dovolj omehčana, ni pa bila zažgana in grenka. Dodatno še ocvrta čebula, ki dodajala svojo všečno aromo.

To bi lahko bila jed, ki bi bila hišna posebnost. Z malo dodelave pri prilogah in prezentaciji.

Del prilog je bil enak (krompir, zelenjava, skutin štrukelj) kot pri svinjini, toda drugi del nadgradnja, res dobra polenta, groba, konkretna, primerna za čebulno omako.

Radovljiška … Všečna in dovolj dobra, da jo vso poješ. Sladka smetana poveča porcijo. Dve kepici zadoščata. Dejansko lep krožnik. V Avguštinovem slogu.

Jabolčni štrudelj brez pripomb in zanj velja kot za druge jedi – zelo solidno. Ni najboljši, toda je boljši kot marsikje. Tudi on je, torej, Avguštin.