Domačija Globočnik

Malo vijugavo je za najti, a potem si nagrajen že na dvorišču z lepo ohranjenimi in skrbno naloženimi starinami.

V črni kuhinji prasketa in ni kot v muzeju, kjer ne smeš otipavati. Tukaj ti v roke prijazna gospodarica hitro potisne borovničevec, gospodar pa pozdravi z rožljanjem v kuhinji.

Potem začneš občudovati, po stenah, policah, omarah, na peči, v izbi, zunaj pod streho ali spodaj ob Savi, kaj vse se je zgodilo in tako lepo ohranilo. Vmes pa ti nosijo na mizo, ni veliko, a je obilno, ni elegantno, ker je domače, ni za degustirat, temveč ”le” za pojest.

Ni več kmetija, ker mora biti gostilna, toda to ni pomembno, saj je predvsem domačija. Zato, ker ti dajo le tisto, kar imajo, in le tako kot znajo!

Hrana je za priboljšek, po obisku muzeja in razstave … Ambient med starinami in slikami je pravzaprav glavni razlog za obisk Globočnika. Malo takšnih! Gledaš in se čudiš. Lepše kot v muzeju, ker živi, bolj domačno kot v gostilni, ker je kot doma, a raje kot doma, ker te strežejo kot gosta. Pristno in preprosto, torej domače!

Jedilnega lista ni, ker v Globočnika ne moreš slučajno, temveč le tako, da se najaviš, zato poveš in/ali izveš, kaj bi/boš jedel. Ime sicer ni več kmetija, toda ponudba je še vedno takšna kot na kmečkem turizmu – to, kar smo danes skuhali.

Narezek je domač, čeprav je bil sir kupljen, toda na kmetiji nad Tržičem. Tri vrste domačih salam in slanina; vložena paprika, naribani hren, jabolka, orehi, trdo kuhano jajce. Domače, ki se ne hvali z obilnostjo, temveč z vonjem in pristnostjo. Gospodar kupi slovenskega prašiča in iz njega naredi klobase, kot se je naučil pri Arvaju. Našel bi se kdo, ki bi pripomnil, da so salame ”gorenjsko”, tanko narezane, toda saj je najboljši narezek tisti, ki vsega poješ in si ga ne zavijaš za domov. Tudi po sveže pečenem kruhu diši.

Goveja juha v lončeni skledi je dovolj vroča in dovolj mesno-goveja, da jo poješ, ne da bi jo posebej hvalil. Brez juhe ni slovenskega in zato tudi Globočnikovega kosila. Če bi bili rezanci domači, zrezani na roko, torej bolj nepravilni kot kupljeni, in manj razkuhani, bi bila tako dobra kot čemaževa, s cvetačo in zelenimi šparglji. Takšna juha te spomni na stare okuse! Takšno juho je kuhala radovljiška babica in takšno juho pričakuješ pri Globočniku, kamor ne greš, da bi bilo kot danes, saj si srečno zadovoljen, ker je tako kot nekoč.

Globoko je pod Mošnjami, tik ob Savi. Globočnikova kmetija je tam že od 1682. leta. Prešernov prapranečak, slikar, železničar, telovadni učitelj, restavrator, harmonikar, čebelar, kuhar in še marsikaj Vinko Globočnik – Cene jo je sam in tako lepo obnovil, da so ob njegovih slikah na stenah tudi fotografije, ki pričajo, da so bili ob krušni peči in v črni kuhinji že premier, ministri, astronavtka, znani muzikanti … Gospodar je v kuhinji, njegova ”gostja” Nika pa med gosti. Pred leti je prišla in ostala, ker ”je kot v pravljici”.

Ker sta za vse le dva, je ponudba ozka, omejena na en meni, v katerem pa je glavna jed ne le obilna, temveč zelo pestra. Kar je drugje pet hodov, je tukaj en velik lončeni pladenj, na katerem smo v kosih najprej našteli, potem pa zmazali: svinjsko pečenko, ocvrtega piščanca, govedino po lovsko, pražen krompir, dušeno kislo zelje s proseno kašo in timijanom, ocvrte šampinjone, skutine štruklje, fižol po domače, piščančji file polnjen s sirom in šunko ter budelj. Slednji je namesto cmokov tudi pod imenom gorenjska prata, kar pomeni, da ni s pečenko, temveč s kruhom. Veliko posameznih jedi, pomešanih med seboj, skupaj vroče in mlačno, omake in ocvrto, različne priloge in različno meso. Po svoje klasična slovenska gostilniška plošča, za vikend ali za poroko, na sredini mize, da vsak vzame, kar in koliko želi, da so zato vsi veseli in zadovoljni … Toda pri Globočniku je takšno kosilo vseeno več od klasike! Zaradi ambienta, domačnosti in kuhinje, ki je takoj zraven, da iz nje pride vse sveže in direktno na mizo.

Zato je bilo cvrtje še vroče, kar se pri toliko različnih jedeh ne zgodi pogosto, saj marsikje pečejo raje na zalogo, tukaj pa je kuhar pokazal spretnost in dokazal izkušnje z vrstnim redom priprave. Solata je bila gostilniško mešana, a dovolj tudi sezonska in domača. Sladek preliv sicer ni za vsak okus in kisi ter olja bi lahko bili z znanih kmetij, a saj je bila skleda predvsem – dovolj globoka. Skratka, domače, zato je nekaj zelo dobro, nekaj pa le dobro, kar pa zadošča za užitek, ker se v ”muzeju” v Globokem ne ocenjuje posameznih kosov, temveč celotni učinek. Ta pa je po našem obisku priznal bistveno – da smo (skoraj) vse pojedli.

Globočnikova hišna sladica ni sladoled, ki je kupljen, čeprav je ob njem tudi domača marmelada, temveč jabolčni štrudelj z orehi, ki ga krasi cvetlični med. Le ta je bil tudi v skutnih štrukljih, in ko bomo prišli prihodnjič, bo tudi v telečji pečenki.

Takšen je Globočnik! V njem ne gre za to, kako so jedi skuhane, temveč za to, kako so pojedene. Gre za doživetje, ki ni odvisno le od tega, kar je na krožniku, in gre za sprehod, ki ni odvisen od hodov, temveč od spominov in spominkov, slik in fotografij, umetnin in starin, izrezkov in člankov, znanj in spretnosti, domačnosti in gostoljubja gospoda Ceneta in gospe Nike.