Gostilna Pezdirc

Cerkev ne takoj čez cesto, a dovolj blizu, da (v)se vidi. Bencinska črpalka čez cesto, da imata oba, gost in njegov konjiček, blizu energijo. Vmes pa križišče, kjer se stekajo vse poti, da se nihče drugam ne izgubi. Zunaj dovolj prostora na parkirišču in na terasi. Znotraj domačini za šankom, zadaj pa čim bolj pestra izbira, za plesalce, gledalce, veseljake, žalujoče, rojene, krščene, poročene, ločene in, seveda, lačne. Za slednje lepi pogrinjki, visoki peclji in velik jedilni list. Za začetek pa kuharičin pozdrav in gospodarjeva dobrodošlica. Tako je, vsaj, pri Pezdircu v belokranjskem Semiču.

Pokrit gostinski vrt je za malice, hitra kosila, domačine in gledanje športnega prenosa na velikem televizorju. Je, skratka praktičen in stalnim gostom družaben. V notranjosti je veliko prostora/prostorov. Tudi to je praktično. Bolj zahtevni jedec, ki ga je v Belo krajino pripeljalo Pezdirčevo ambiciozno oglaševanje na medmrežju, pa mora čisto na konec velike gostilne. Da se tukaj veliko dogaja, priča vmes pogled skozi okno vse do starega gospodarskega poslopja, kjer je veselo za piknike in veselice.

Zadnja jedilnica pa je dobrojedska. Na vsaki mizi je vaza s tulipanom in košarica s sezonskimi simboli. Zmoti le radio (Krka), ki ponavlja poročila, ko gost bere plakatni jedilni list. Očala, torej, ne potrebujete, pa tudi pri izbiri je pomoč. Jedi s prve strani so na drugi razvrščene v tri menije, lepa Anka je mesna, rožnodolski je rečno-morski, dotik narave je brezmesen. Pri Pezdircu so doma divjačina, ribe in zelenjavne jedi, logotip Okusov Bele krajine pa pove, da lahko dobite tudi lokalno-tipične jedi, a raje imajo, če se prepustite domišljiji gospodarjeve žene.

Ker smo bili v Beli krajini okrog velike noči, so nas pozdravile polne jajčne lupine. Ker skuto delajo sami, je bila trikrat, s tartufato, korenjem in čemažem. Na svež domači kruh smo jo mazali z leskovo palčko. Pezdirc ni le običajna obcestna belokranjska gostilna!

Rožnodolsko postrv, ki ji preveč kaje (dima) zakrije okus, popravi solatna krema iz gomoljaste zelene, orehov in hrena. Zraven, le zakaj tako mestno sredi Bele krajine, je še buratta z rukolo in češnjevim paradižnikom. Najbrž zaradi povabila na sladico, ki je v duetu, iz tiramisuja in panakote … A ostanite raje v Beli krajini, saj ima Malnaričev (kmetija Nampel iz Vavpče vasi) rose tako krepko telo (2015 je bilo vroče), da zmore oboje, lokalno in modno.

Karpačo rdeče pese smo ujeli še v času mavrahov. Bučna semena so bila zabeljena z olivnim oljem (družina Panger, Korte) in bizeljskim balzamičnim kisom (Istenič). Ob popečenih jurčkih je manjkalo le bolj nežno, raznoliko, domače solatno listje; še bolj zato, ker Pezdirc preseneča s svojo prijaznostjo do ne-mesojedcev.

Na širokih rezancih iz koruzne moke je omaka iz sojine smetane, ob že doživetih jurčkih in mavrahih.

V gobovi juhi, ki je bila, s cvetom mačehe vred, več od gostilniške klasike, je tudi domači štrukeljc – češ, mi iz vsake jedi skušamo narediti nekaj več. To je vsekakor dobra taktika, ki se domačine trudi odvrniti od avtoceste proti Ljubljani, zato so zanje v juhi iz belušev ob ješprenju še kozice in tuna. Kaj pa v nasprotno smer? Že ob juhi gospodar odčepi ”zame naše najboljše belo vino”, kot pove, Prusov Beli trio (rumeni muškat, sauvignon, traminec), da se letnik 2010 nadiha za nadaljevanje.

Okusi Bele krajine so na sončni strani krožnika (pogača, povitica, cvrtje, šara, žitna klobasa, bravina, žlinkrofi, fulanje, odojek in jagenjček z ražnja), kar pomeni, da jih pri Pezdircu imajo, a ob posebnih priložnostih. Semiško fulanje je praznična jed, nadev iz starega kruha s prekajeno svinjino, ki je s hrenom boljši od šunke. Kar je ostalo, smo zadovoljno odvijali še naslednja tri jutra …

Fazanov file, polnjen z raki, s pirejem sladkega krompirja, brusnično omako in čebulnim konfitom, je bil zato (glavna) jed, ki je skušala pokazati sodobno stran tradicionalne semiške gostilne. Ideja z rakci je sicer šla v smer, da fazanovim prsim ohrani sočnost, in krožnik je bil oblikovno ter barvno atraktiven, vendar je pri tem tudi ostalo. Če povem bolj neposredno: tistemu, ki speče tako hrustljavo, sočno, mehko in obilno polnjeno orehovo potico -, ni potrebno tekmovati z velemestnimi chefi.

Zato so bile pri Pezdircu najboljša jed – polnjene paprike! A ne takšne, ki bi jih pod tem imenom pričakovali, temveč Pezdirčeve, kar pomeni, kot že veste, drugačne. Ena je bila polnjena s skuto in polento, druga z ajdovo kašo in bučkami, tretja s korenjem in ješprenjem; za prepoznavno zgodbo, ki je pri Pezdircu v skuti, za drugačnost, ki je v brezmesnosti, in za okus, ki se je kopal v paradižnikovi omaki, še dodatno posladkani z medom. Trojček nadevov je bil dovolj različen, da je ostal do konca zanimiv, vključno s hrabro, rdečo vinsko spremljavo (Nampel, Malnarič, 2006).

Jabolčna tortica, kot hitra pita, da ni vedno le jabolčni zavitek, je razkrila, da ima Pezdirc tudi svoj makov sladoled. Dno je bilo še dovolj hrustljavo, jabolka prijetno sočna, sladoled pa hišna posebnost.

Borovničev štrukelj je bil hladen, vaniljeva omaka s cimetom pa topla. ”Za popek” je šef štruklje pospremil s Prusovim rumenim muškatom iz pozne trgatve (2014).

A zadnjo besedo je imela, seveda, chefinja. Modno se sladkim ”ražnjičem” reče cake pops. Ena biskvitna lučka je bila iz bele čokolade in pinjolov, druga pa iz temne čokolade in orehov. Konec odličen, vse dobro!

Za domačine je Pezdirc gostilna, v kateri se dogaja, od krsta do sedmine. Za vse druge pa ni le postojanka ob poti, čeprav so zdaj drugje proti Hrvaški kolone, temveč cilj, zaradi katerega boste spoznali še druge lepote Bele krajine. Ni, torej, le domača gostilna, čeprav je v njej to še vedno najboljše, je tudi sodobna gostilna, čeprav se boste v njej še zmeraj počutili kot na gostoljubni in lepi deželi. Ocena: na dobri poti.