Hiša Štekar

Terasa je polna zelenja v loncih in grozdja v domačem vinogradu. Zato je tudi jutranja košara polna, toda na traktorju in v za prevoz na romantični piknik v vinogradu strmo pod hišo je prostor kar v brani. Za kosilo bo nato ata narezal pršut, sin pa nalil, toda prišli ste zaradi večerje na terasi z razgledom čez svetega Martina, da na njej domači kuharici, mama in snaha, združita briško in chefovsko tradicijo.

Naravnih lepot po Sloveniji ni potrebno z lupo iskati. Povsod je taaako lepo! A ko si v Brdih, ki imajo res pravšnje ime, saj je vsak breg brdo, na njem pa ima vsak vinograd svoj grič in vsaka hiša svoj razgled, se ti zazdi, da je bil tukaj nekdo še posebej radodaren. Toda, priznajmo, ni bilo vedno tako. Nismo Goriških Brd vedno tako poznali, obiskovali, hvalili, občudovali njihove lepote, uživali briške jedi in bili ponosni na briška vina. Pravzaprav nismo vsega tako dolgo uvideli, dokler se v Brdih ni nekaj zamenjalo. Mladi so prevzeli, a stari so jim stali ob strani! In skupaj začeli delati tako, kot da imajo najlepši razgled in najboljše lege na svetu. Danes so tudi njihovi obiskovalci iz vsega sveta prepričani v to!

Kruh, pravzaprav bele in ržene štručke in hrustljavi grisini, je prišel iz peči šele pred eno uro, a zamesili so ga že pred tremi dnevi tako, da hrusta celo bolj kot v očetovi restavraciji (JB restavracija, 5,5 sončkov). Olivno olje ni le deviško, temveč je tudi Štekarjevo.

V kozarcu je Emma, po prateti, tako peneče živa, kot je na steklenice zapisal sin, ko je postal hišni, ekološki vinar. Kuharici, ta mlada, ki se je vrgla po znanem očetu, zato ima raje kuhinjo kot farmacijo, in mama, ki se je kuharsko ujela s snaho, pozdravita s čipko na vratu kozarca, v katerem je tzatziki, a briški, ker je s komarčkom, torej koprcem, ne koprom, ata pa debelo nareže šalam.

Odkar je pri hiši mlada družina, niso pri Štekarjevih (zgornji sosed je Kmetija Štekar, prav tako z ekološkimi vini, vinar je Janko Štekar) le novi krožniki, temveč tudi slike na njih. Rezanci kuhanega telečjega jezika so marinirani z domačim olivnim oljem in kisom, potreseni s svežimi zelišči, med katerimi izstopa luštrek, tudi zaradi svojega olja, ki je za dodatek sesekljanemu beljaku in čebuli.

Za glasbo skrbi traktor v vinogradu, saj se trgatev (za penine) začenja, za hrustanje pa soška postrv v listnatem zavitku, ki ji korenček poudarja barvo, mlada špinača pa ji dodaja sočnost. Omaka je gladka, pa čeprav je parmezanova, in ne zakriva prvinskega okusa postrvi, pa čeprav bi bil še bolj izrazit, če bi bila v pečici nekaj sekund manj.

A to je hkrati tudi dober znak – da je omaka chefovska, riba pa ni čisto ”a point” … Saj ne sediš sredi mesta, temveč sredi vinograda, na terasi turistične kmetije sredi Brd.

Njokom dobro dene zdrob trdinke, ki jim daje poseben, drugačen ugriz, kljub majhnosti in finosti, ki se prilegata nežnosti drobnih lisičk. Njihova odlika je v manj, ki pomeni več. Pri Štekarju je ostala briška kuhinja, le da se je pomladila, izgubila nekaj teže, pridobila eleganco, obdržala domačnost.

Svinjska lička in grahov pire bi lahko nastopala v restavraciji sredi mesta. Slika je učinkovita, ker je na njej toliko prostora in ker je v pire žlica tako spretno izrisala kapljo. Toda potem bi se našli, ki bi rekli, da lica niso dovolj nasmejana, ker se nož preveč muči, pa da bi lahko bilo zraven še malo omake, ker bi šlo lepše navzdol, in da … Tukaj pa je tako prijeten večer, ker se je sonce že skrilo, še zmeraj pa je ozračje ogreto, in ker je zraven še mlado jabolko, ki se je obarvalo, opilo in zmehčalo v merlotu, ki pa le najavlja naslednji hod, saj tukaj se nikomur ne mudi, saj je do postelje le nekaj stopnic in saj tudi dveletni Filip ni še prav nič zaspan.

Merlot, ki je obarval lička, je bil, torej, pri telečji krači, ker je bila za finale, cabernet franc, ki je šele iz prvega letnika, pa pri pujsku, ker je še tako živ, še tako svež, brez olepšav, direktno iz (ekološkega) vinograda. Upoštevajte to, ko bodo lička živa, krača pa sočna.

Logično, bila je toliko časa v pečici, da se je cedila kot se v restavraciji ”ne sme”, saj bi sicer preveč dišala in bila premalo fina. Čeprav štruklji z bučkami niso bili tako pristno ”grobi”, kot je to krasilo njoke, so dovolj pivnali naravni mesni sok, v katerem je bila raztopljena želatina, da je bila potrebna pečena rdeča pesa za zemeljski povratek. Le krožnik je bil še vedno lep in le porcija ni bila za domov zavit, vse drugo pa je bilo tako kot na kmetiji, kjer ustvarjata narava in človek.

Preden se je Nina Bratovž zaljubila v Brda, je bila v očetovi kuhinji v slaščičarskem delu. Zato je bila tortica pravzaprav pistacijeva strjenka, ki so jo sadno in sezonsko na(d)gradile smokve in fige, potresli pa še lešniki. V karafi je ostalo še nekaj merlota, ker je bila noč tako lepa.

Še dobro, da na televiziji nobena ni bila prava in si je Jure našel ženo v najboljši ljubljanski restavraciji. Kjer smo v Humu vedno radi zavili levo v Snežatno, do hiš med vinogradi, le zaradi domačih šalam in pršuta, potem pa ponavadi ostali še na pašti, saj smo morali na prvi turistični kmetiji tam naokrog še enkrat nazdraviti, so na vinih zdaj nove nalepke, ki se v kleti dlje starajo, na mizah pa nove jedi, ki imajo na terasi več hodov.

Mlada Škerjeva družina, Nina in Jure s Filipom.