Mochoritsch

Mochoritsch je slovenska gostilna v Avstriji, ima slovenskega chefa in istrske specialitete, zrasla je s kmetije, ima številne kmetovalce, ki jo oskrbujejo, ponuja pa ”dobro za pošteno ceno”. Če bi jo ocenjevali ”zares”, bi dobila oceno ”na dobri poti”. Če bi izbirali med Rosenbergom pri izvozu za Velikovec, le nekaj kilometrov bližje Celovcu, in Mochoritschem pri izvozu za Griffen, bi se odločili za ”našega” Mochoritscha!

Mochoritsch je gostilna ob avtocesti. To je sicer ”tovarna”, z ogromno jedilnico in stranskimi sobami, s pogledom v kuhinjo, ki je velika za pol nogometnega igrišča, velikim žarom, trgovino, nadstropjem …, ki pa tudi ob avtocesti zna poudarjati svoje poreklo. Iz kmetije v Rikarji vasi (Rueckersdorf) pri Šentprimožu (St. Primus) je zrasla kmečka gostilna, iz nje pa avtocestna restavracija, ki ima ob stari matični gostilni še svoj Eck ob Klopinjskem jezeru.

Mochoritsch kuha ”lahko in mediteransko”, torej od Alp do Jadrana, seveda pa je to tako ob avtocesti predvsem klasika, ki zahteva dolgo branje treh jedilnih listov. Svinjska pečenka s kislim zeljem in kruhovim cmokom je za 12,90, toliko stane tudi ”naš klasični” dunajski zrezek s prilogo po želji, z velikega žara, ki je na oglje, so čevapčiči (z ajvarjem, čebulo in pomfritom) po 10,90, od istrskih posebnosti je duet hobotnice po 14,90 in  sredozemska ribja ponev v škrniclju po 14,50.

Za kosilo, ki traja ves dan, izbereš glavno jed, za njeno ceno pa zraven dobiš še juho, solato, sladico. Goveja juha je bila sicer razredčena, a z rezanci, sicer ne (logično ob takšnem prometu!) na roko rezanci, niso skoparili in korenje je bilo l dente.

S čebulno juho je bilo drugače. Juha iz starih časov: veliko prežganja, zdrizasta čebula, razmočen kruh.

Zelje takšno in drugačno, a ne po avstrijsko s sladkorjem in dovolj sveže, da osvežilno. Krožnik, če se zaljubiš v vzorec, lahko kupiš za domov.

Igor Delak je bil včasih chef v elitnem portoroškem hotelu Palace Kempinski. Tudi to pove, da Mochoritsch ne kuha le hitro in množično.

Hobotnica je duo, pečena na žaru in dušena v rdečem vinu. Grahov pire doda barva, sicer pa ni najbolj posrečena spremljava. Zelenjava je dovolj pestra in sotirana hitro ter sproti, zato ni postana. To je za Avstrijo, ki nima morja, in glede na ceno pravi hit, za Slovenijo pa sicer ni presežek, a je vseeno boljše kot v marsikateri množični primorski gostilni.

Še bolj je zadišalo iz škrniclja, ki je bil, prvič, vzorčno zvit, in je, drugič, imel bogato vsebino, ki se je v njem res soparila. Brancin, škamp, kozica, ligenj, klapavica, vse za pojest. Krompir in paradižnik sta bila nagrajena z morskim sokom.

Slaščičarski del je slabši člen Mochoritscha. Res pa je sladica vračunana v ceno in je za gibanico, zamorčka v srajčki in druge klasike potrebno doplačati.

Najboljši del Mochoritscha pa je kmečka trgovina. Je v Sloveniji kakšna delikatesa tako dobro (kakovostno) založena?! Ustavite se za nakup in zraven še nekaj pojejte.