Navis

Čeprav je Dubrovnik svetovno znan, se je jadranski turizem rodil v Opatiji, zato je bila “kraljica Jadrana” vedno najbolj mondena. Nekaj je k temu prispevala tudi Preluka (Preluk), s svojo legendarno in smrtonosno cestno-dirkaško stezo, ki je svoj čas konkurirala celo Monte Carlu. Na njej je ob sobotah zdaj sicer bolšji sejem in ob njej v sezoni stari kamp, toda, kjer se vijugasta cesta spušča v zaliv, je tudi streha, na kateri je kar pet zvezdic in še parkirišče. Navis je luksuzna pridobitev opatijskega turizma. Z njegove terase v zalivu, kjer se Kvarner najbolj zajeda v celino, je zato ob pljukancih in škampih razgled (skoraj) do Dubrovnika.

Samo v Opatiji je več pet-zvezdičnih hotelov kot v celi Sloveniji! Ker pa na tej strani ne ocenjujemo postelj, temveč krožnike, to samo po sebi še ni zaskrbljujoče. Postane pa, ko začnemo preštevati gostilne in restavracije z vsaj štirimi sončki … Medtem ko slovenska obala zadnja leta vse bolj kulinarično zaostaja za celino, je na hrvaški strani Kvarner začel prehitevati celo Istro, ki je bila dolgo za zgled tako njim kot nam, a ji je množičnost sicer prinesla, toda tudi odnesla. Ob luksuzno obnovljenih starih in dizajnersko zgrajenih novih butičnih hotelih zato v Kvarnerju tudi kulinarike ne prepuščajo le tradiciji in konobam. Da so bila v Navisu, ki vkopan v morsko skalo objema Kvarnerski zaliv, najboljša gosja jetra, torej ni znak snobizma, temveč novih turističnih prijemov. Saj so kvarnerski škampi v omleti in sveže stonske ostrige v lepem vremenu že za zajtrk.

Ko na terasi, ki je tako morska kot malo kje, a tudi hotelska kot drugje, desno z majhnim bazenom in veliko ležalniki, levo s senčniki za obiskovalce, ki jih premamita dvigalo na strehi in pogled iz zaliva, pozdravijo s paško skuto in divjo rukolo, se še bolj razveselite kruha, ki je v košarici belo-črn. Beli je kot puh in črni je tako zapečen, da bi bil zažgan, če ga ne bi pobarvalo sipino črnilo. Prav kruh je glavni razlog, da je potrebno v Navisu tudi prespati, saj je zjutraj še topel, sonce pa še ni vroče.

Navisov chef Nenad Posavac se je kalil v Nemčiji in po celem Jadranu. Kar postreže za začetek ribjega ali mesnega štirihodnega menija – ”za kar se odločajo skoraj vsi naši gostj” -, pove, da ima rad barve, oblike, teksture, skratka šov na keramični ploščici …, toda, s čimer začne dan, je več od pogleda na morje, ki v vse Navisove sobe pljuska ”skozi” južno panoramsko steno. Kdor izbira z zajtrkovalnega menija – poširano jajce z istrskimi tartufi, omleta s paškim sirom, domače klobase z Grobnika, pečena dalmatinska slanina, drniški pršut -, je radoveden še do večera.

Po majhni degustaciji deviških olivnih olj (buža Meloto iz Vodnjana, cuvee Aurum Salvela iz Barbarige) je v design-jedilnici še predstavitev chefovega oblikovanja. Na hladnem morskem krožniku je zbrana znana družba: brancinov carpaccio, tunov tatar in carpaccio, surovi kvarnerski škamp. Kreme, najbolj prepoznavna je pesina, so narisane in vseh barv, zelišča in cvetovi so zloženi s pinceto.

Takšen je tudi mesni krožnik, terina gosjih jeter s tartufi in goveji karpačo, s kremami, prahom, kosmi, ostruganci. Oči delajo na polno, a brbončice se šele razgibavajo.

Kdor je na ležalniku, si naroči burger, kogar je pripeljala radovednost, pa pričakuje nekaj, kar se ujema s ”kičastim” odsevom sinje-širnega zaliva v stekleni steni jedilnice s črnimi stenami in barvnimi stoli.

Seveda pa je Navisov chef dovolj izkušen, da ne ostane le na tem nivoju. Na jedilnem listu je sicer ravno dovolj, da si lahko kdo, ki mu je peš do Voloska predaleč, poželi tudi sedem hodov, toda, kar v Navisu razen zajtrka in kruha še zastriže, je v globokem krožniku, ni pa juha (na soncu).

Domači istrski pljukanci, ki so še najbolj podobni, le tanjši, našim svaljkom, s kvarnerskimi škampi in divjimi šparglji, so jed, zaradi katere hodimo v konobe in ne v luksuzne hotele. Toda v Posavčevi omaki je še umami, ki ga ni dal le paradižnik, ko se je kopal med oklepi, in zato pljukanci teknejo tudi, ko jih postreže natakar v metuljčku.

Še bolj so šli v smer chefa, ki lahko sezonskim sestavinam, ki pa jih imajo vsaj v turistični predsezoni tudi drugi, doda odločilni ščep, rimski njoki. Pravzaprav je bil dovolj že eden, toda tako velik, da je podstavil svojo polentino mehkobo, nasičeno z dovolj parmezana, lepo zapečenim, mehkim, nič zdrizastim, gosjim jetrom. Na vrhu so bili naribani črni tartufi, ki so jedi dali lokalno opravičilo, na dnu pa je bila sirova omaka, ki je vse skupaj povezala v nadokus. Jed s podpisom, čeprav se glede na ime in sestavine zdi, da to ”vsak zna”. A ravno v tem je tisto več.

V glavnih jedeh tega, namreč, ni bilo. Seveda je bilo še vedno chefovsko-spretno, na velikih krožnikih, z lepimi oblinami in oblikami, pisanimi barvami in modnimi teksturami, s tunom v sezamu in grdobino (morsko žabo) z žafranom,

z jagnječjimi kotleti s Cresa in omako iz prošeka. Zelenjava je bila al dente, zeleni šparglji so bili hrustljavi in kapre so bile zložene. Osnova žafranove omake je bila ribja, tun je bil v sredici še mlačno-surov, kotleti niso skrivali vonja in porekla, krema zelene je bila maščobno bogata. Bilo je za goste hotela, ki jim je lepo, ker jim tri dni ni potrebno nikamor drugam.

Zato je sladica končala tam, kjer so predjedi začele, na črni keramični ploščici, po kateri so se ”šparoge” topile in strugale. Voda je bila tako še premrzla, zato špargljev sladoled ni stekel preden je bil surovi špargelj, zalit z belo čokolado, pohrustan s lešniki vred, zato se ni penilo morje, temveč čokoladni mousse, zato valovi niso zalivali skal, temveč so jagode oblivale zeleno kremo, pod katero je bila še bela, ob njej posip, v njej mandljev hrustek in na njej, kaj že vse … Hotel je bil poln.

Design hotel v zalivu, iz katerega se vidi le naprej. Vhod je na strehi, sobe so v skali, Opatija za desnim, Reka za levim ovinkom, morje pa pod nogami. Za razvajanje, četudi ne za dopust, vsaj za jutro, ki se začne z a la carte zajtrkom. Za kosilo, ko ni za kopanje, za večerjo, ker ni za kratke hlače. Za hotelske goste, ki se niso prišli le sončit, za dnevne goste, ki so prišli poslovno, za dobrojedce, ki so prišli ocenit še enega modernega kvarnerskega chefa.