Pen klub

Žalostnih pesnikov, revnih pisateljev, večnih študentov, nočnih ptičev in Mikija žal ni več. Toda Oli je še vedno tam in mimo Opere je še vedno drevored, na častitljivi vili z železno ograjo in visokimi drevesi pa stara tabla z napisom Slovenski center Pen, združenje pisateljev, pesnikov in publicistov. Na koncu zavitih stopnic je še vedno predsoba spominov, za njo pa so znani obrazi, stari šank in sveži prti. Na stenah je razstava, na krožnikih je pozdrav, v zraku pa vonjave, za ene po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Vse je, torej, še tam.

V Klubu kulturnih delavcev je vse tako kot drugje ni več. Znan natakar. Znani gostje. Znani pogrinjki. Znana zastava. Znani radio. Znana brusketa. Testo je vlečeno, tanko, zvito in hrustljavo. V njegovem cvetu so sveži paradižniki, osvežilno začinjeni. Zraven so nostalgični okraski, ”posteljica” iz rukole, ”pikice” iz rdeče pese. Prt ima nadprt, prtiček je poštirkan, pribor je v vrsti, barve so tople, vrata so rumena, tako kot vrtnice, luči osvetljujejo slike, košarica kruha je zvrhano polna, natakar je v črnih hlačah in beli srajci.

Oli je vedno dopoldan, a ne več tudi pozno, namesto Mikija pa je njegov nečak. Nekaj je podedoval, drugo pa se je v letih ob stricu naučil. Znane pozna po imenu, a se jim zato ne naslanja na mizo, novim razloži, kaj je danes dobro, a jim dovoli, da se odločijo. Gostoljubje je v Pen klubu še vedno vsaj tako pomembno kot hrana.

Goveji karpačo je takšen kot je bil prvi in nato vsak naslednji dan. Ker je ”a’la chef” in iz hladilnika sicer ne kiha, a je preveč voden. Ker je že 35 let ista kuharica, je ne moreš (in ne smeš!) spremeniti, zato je limona spiralasta, podlaga rukolina, parmezan v kosmih in vse to je na ”le” belem krožniku. Toda ravno zato je dobro! Ker ravno to hočeš! Ker ravno tako tega ni več! Ta karpačo poješ tudi z rženim kruhom, čeprav iz trgovine. Sem si, namreč, prišel lačen, toda ne le hrane, temveč še spominov, miru, nostalgije, pogovora, prijateljev, vedno istih in enakih vonjev ter okusov.

Tudi tunov karpačo ima zato znano limono in rukola ni pod njim, temveč na njem. Vse je enako znano, od drobnjaka do pretrdih kozic iz slanice, od kupljene majoneze do bučnega olja, ki jo popravlja. In zato ni nič drugače, vse poješ, nič se ne pritožuješ in kozarec briškega vina gre lepo zraven. Olivnemu (grškemu) olju je sicer potekel rok trajanja, ni pa potekel Pen klubu. Mnogi s(m)o ga le pozabili. Toda, potem ko je preživel in nekaj časa ni imel najboljših let, je danes to njegova prednost. V novi Ljubljani, kjer je vse drugače, se povsod gradi in spreminja, kjer je polno turistov, politikov in povzpetnikov, v takšni Ljubljani so vse gostilne le nove, modne, sodobne, lepe, mlade in enake. Kar jih še ostane, pa so zastarele in ostarele, pozabljene in prazne. Zato Pen ni gostilna, temveč klub!

Ni bilo pravilno, a je bilo prav. Oblika. Nadev. Krožnik. Zato je cela in polna jedilnica zadišala po domačih mesnih žlikrofih. Veliki so bili kot nonini ravioli in testo je bilo debelo kot bi se valjar pokvaril. Toda, saj niso bili za gledat, temveč za grist, saj je bil nadev poln, a ni bil trd, in saj je bilo čeznje prelito žajbljevo maslo, ki je imelo tak tudi okus.

Jed, ki je stara kot Pen klub, so tudi domači ravioli, polnjeni s skuto in špinačo. Tanjše zvaljani in z bolj nežnim testom so bili takšni zato, ker je bil tako nežen tudi nadev. Skuta in špinača nista pretiravali z okusom, da ju je lahko okrepilo maslo, ki je bilo na tem krožniku drugačno kot na onem, tukaj je bilo v ponvi ravno dovolj spenjeno, da je dobilo rjavi odtenek in orehov zapik. Ko testenine tako dišijo, je gostoljubno, ker ti prvič porcije delijo, da lahko čim več poskusiš, saj tako veš, kaj boš drugič.

Vsak dan imajo sicer kosilo, kar so ugotovili že tudi boljše informirani turisti, a zato še vedno ni staro-mestne gneče in stalni gostje imajo še vedno svoje mize in omizja še vedno lahko posedajo. A v Pen klubu so vseeno glavne in stalne jedi, ki so še vedno natipkane. To je karta slovenskih meščanskih jedi, ki pa so bile z Mikijem, ki je bil nogometaš, hokejist, rudar in zdomec, njegovo Oli, ki jo je spoznal v Nemčiji, in njunimi ne vedno kulturnimi, a vedno razgledanimi gosti, tudi svetovljanske; od govedine v solati do francoske gosje paštete, od krompirjevih cmočkov s prekajeno skuto do Stroganoffa z dušenim rižem, puranjega zrezka z marelicami, svinjskega fileja z gorgonzolo in bifteka z zelenim poprom … Pa vseeno jih največ Pen klub pozna po praženih telečjih jetrcih.

Zato, najbrž, ker so kot doma. Toda, ali doma še kuhamo to in tako?! Ker se jih ne da greti, temveč pripraviti za vsakogar posebej. Ker čebula tako pridiši. Ker so jetrca mehka, a vseeno tudi grizljava. Ker je krompirjev pire res pire, ne pa pena, zrak, kupček, moda, barva, okras. Ker je jetrc moška mera in pireja največja zajemalka, pa še za omako ostane, da jo na koncu s kruhom pomažeš.

Jurčki so le v sezoni, torej zdaj, z jajci ali le praženi.

Lignji so le jadranski, torej ne vedno, in le na žaru, torej le na hitro opečeni, na eni strani skoraj nič, na drugi pa dovolj, da naredijo skorjo. Le takšni so mehki in le k takšnim lahko mlada špinača zamenja blitvo.

Ker natakar pozna razliko med vlečenim in paljenim testom, so lahko (paljeni) ajdovi štruklji tudi pogreti, saj so z orehi in drobtinami, a niso pretežki.

Zato je lahko pred njimi še hišni, makov mousse, ker je bolj s skuto kot s smetano, kar mu daje bolj nostalgični kot chefovski okus,

po njih pa je še ravno prostora za marelični zavitek, ker ob njem hiša časti z ledenimi kozarci za žganico. Zanj je vinska rutica, zanjo domači limončelo, zato prideva spet!

Bolj bo turistična Ljubljana polna, bolj bodo Ljubljančani polnili takšne ”skrite” gostilne, s spomini na stenah, da vidiš, kdo vse je že bil tam, s svežimi vrtnicami v vazah, da kavalirjem pridejo prav, z gostiteljem, ki pozna svoje goste po imenu, da so raje tukaj kot doma, in še vedno z belimi prti, zlizano preprogo, staro kuharico, krožniki z okraski in boemsko legendo.