Rad Dobrojem, avgust, 1. – 7.

Bolj vegetarijansko se ne da; če ne bi bilo krompirjevega pireja, ki brez masla in mleka ne more biti tako kremast in mehek, celo vegansko. Toda vseeno je ta jed, kajne, tako – mesna … Vsaj v okusu oziroma v našem zaznavanju tega okusa. To je, torej, umami! Zaradi zrelih paradižnikov, še posebej tistih črnih, ki jim ne pravijo zaman kakavovci. Pa zaradi marinade, v kateri se kopajo, saj je sojina. In, seveda, jajčevcev, ker so v lupini tako dolgo na žaru, da je potem sredica bolj mehka celo od pireja.

Na lestvici The World’s 50 Best Restaurants je dunajski Steirereck (2 Michelinovi zvezdici) na devetem mestu! Ocenjujemo za Nedelo, 14. avgusta.

Pozdrav iz kuhinje v dunajskem Steirerecku – sedem jedi pred začetkom šestih hodov chefovega menija.

Pri prijateljih na vrtu. Kar ni z domačega vrta, je skrbno izbrano. Večerni antipasti pod Pohorjem ob kraškem vinu.

Ve se, za žar je od pujsa najboljši vrat. Tako je sočen, da ga ne moreš izsušit. Lahko premočno gori, lahko se preveč dimi, lahko se zažge, a še vedno je mehko … Najprej v paco, z veliko česna, potem pa, ko je pečeno, v veliko skledo, da se spečejo vsi kosi. Če je na rešetki še kaj prostora za čevapčiče, je to že kar definicija slovenskega piknika.

Res je vrat najboljši del pujsa za žar. In ravno zato si zasluži, da si zanj vzamemo malo več časa, še posebej, ker je tako z njim še manj dela! Naribajte ga s suhim posipom in pecite indirektno poldrugo uro. Nikoli več ga ne boste ”zažgali”.

Stara kovačija ob Osojskem jezeru (Ossiacher See) na avstrijskem Koroškem. Sladkovodne ribe na živem ognju. Chefov meni: fermentirana jezerska postrv s smetano in kumaro, ocvrti jurčki z mascarpone omako, jezerska zlatovčica s polento, pirejem zelene in hrustljavo zelenjavo, kruhov narastek.

Harry je Koroški Slovenec, ki ima dva metra, klobuk in oster nož. Je mesar in gostilničar, ljubitelj ameriškega žara in angleških viskijev.

Harry’s Farm, blizu Baškega jezera (Faaker See), je najboljši steak house na avstrijskem Koroškem. Avstrijsko govedo, zorjeno suho pet tednov, razrezano po ameriško (porterhouse, club, ribeye, tenderloin), postreže in razreže osebno gospodar.

Porterhouse steak, dober kilogram mesa iz pet tednov suho zorjenega govejega hrbta, z najdebelejšim delom fileja, pečeno srednje-surovo, s pečenim krompirjem in fižolom s slanino. Če že meso, potem konkretno. Tudi cena: 74 evrov.

Krivih je bilo 80 kolesarskih kilometrov okrog Baškega in Vrbskega jezera. Ker je bila za kosilo le suha hrana, banana in čokoladna tablica z oreščki. Boljše, namreč, to kot turistična ponudba ob jezeru, ki ima več obale kot Slovenija morja. Povsod enako, špageti s paradižnikom, solata s puranjimi trakovi, dunajski zrezek s krompirjevo solato in ”danes čevapčiči” … Še sreča, da je bila vsaj zvečer Harryjeva farma.

Zato doma klasika, toda ne turistično-konfekcijska! Paradižnikova omaka: paradižniki raznih barv in oblik, natrgani meter stran od mize, s česnom opraženi le toliko, da so se imeli čas skuhati špageti (Rustichella d’Abruzzo). Veliko olivnega olja, malo rjavega sladkorja, na koncu od zelišč le sveža bazilika, z enake razdalje od mize.