Rad Dobrojem, avgust, 15. – 21.

Zelenjavna juha z najboljšim z nedeljske tržnice. Kodrasti ohrovt da celotni juhi drugačnost, ki jo je potrebno izkoristiti. Na vrh pa še parmezan in olivno olje.

Slovenija je polna štrukljev vseh vrst in zagotovo je to ena naših najbolj prepoznavnih nacionalnih jedi. Toda, kje so štruklji res dobri? Z nadevom še gre, testo je večji problem. Zato, ker ne sme biti enakomerno v teksturi! Zunanja stran je še malo lepljiva, ko je notranja mehka; to pomeni, da se morajo hkrati topiti, a da jih je potrebno vseeno tudi gristi; da imajo elastičnost, a le prvi trenutek, v ustih se že povežejo z nadevom. Testo ne sme biti pretanko, a ne tako debelo, da bi bilo na sredini testeninsko in na zob. Nadeva ne sme biti preveč, toda tudi ne premalo. Ko grizemo in žvečimo, zaznavamo plasti, drobljivost, žvečljivost, griznost, topljivost.

Takšne prave sirove štruklje je potrebno le še preliti z maslom, malo posladkati (rjavi kristalni sladkor ali pa žlica medu v maslo) in po želji potresti s cimetom.

Vsi smo se že vrnili z dopusta, toda noben še nima pravega delovnega elana … Ko posije sonce je še toplo, toda sije ne več vsak dan. Zvečer lahko že zahladi, toda vseeno je še tako prijetno na vrtu. Več kot preveč razlogov za vrtno zabavo!

Da gostje ne bodo preveč čakali, jih na mizi že pričakajo pozdravi: rumeni gazpacho, dimljena postrv s kandirano limono na mariniranem koromaču, ocvrt goveji jezik z domačo majonezo. Od mehurčkov pa belokranjska Šturmova Ana.

Po sinočnji zabavi danes nekaj lahkega in brezmesnega. Kozji sir, bučke in pinjole se odlično razumejo med seboj, toda skrivnost je vseeno v podlagi! Dno je hrustljavo in umamno (peti okus), zaradi parmezana, ki bo tako postal vaše najljubše slepo pečeno dno za pecivo in slane pite ter tarte.

Ocenjujemo za Nedelo, Monstera bistro, Ljubljana, v nedeljo, 28. avgusta 2016.

Ocenjujemo za Nedelo, Nona Torca, Lucija, v nedeljo, 4. septembra 2016.

Zvečer je bila ribiška fešta v Izoli, zato se je bilo potrebno čez dan odpočiti. V najbrž najlepšem zalivu slovenske obale, v Fiesi, sicer ni bilo vode v tuših, a zato je bilo dovolj slane, kljub gneči na novih ležalnikih prenovljenega hotela Barbara. Toda pravo presenečenje je sledilo, ko je bil čas za kosilo. Na terasi bara na plaži imajo več vin na kozarec kot v katerikoli primorski restavraciji! In fritto misto je bil takšen, da so tudi Italijani mlaskali. Toda najboljše so bile vseeno klapavice – zaradi buzare, ki je bila olimpijska …

Chef Damjan Čulk rad kajta, čez zimo pa je vedno prost. V Braziliji mu je bilo tako všeč, da je ostal kar pet let. ”Kamor pridem, kuham, tamkajšnje jedi, toda na slovenski način,” je razkril skrivnost buzare. Ker zdaj kuha (spet) doma, je bilo v njej pač nekaj brazilskega.

Ocenjujemo za Nedelo, Istrian tapas iz Portoroža, v nedeljo, 18. septembra 2016.