Zato ima srnin hrbet, dva debela medaljona, tako tradicionalno družbo, gozdne gobe (jurčki, črne trobente) in rdeče zelje, da se na vilicah zdi enostavno, ko primeš še žlico, pa postane zahtevno. Ker to niso pene, temveč resne, polne, kompleksne, predvsem pa satenaste omake. Ko se to zgodi pri četrtem hodu zapored, a zaradi tega ne obležiš, pač pa si še kar želiš, ti postane jasno, da ”težke” omake preganjajo le tisti sodobni kuharji, ki se niso naučili (francoskih) osnov. Tantris, ki je bil včasih avantgarden, danes pa je zato kulten, ni nostalgičen. To, da je živa legenda, je neminljiva vrhunskost, ki pa ni toga in poštirkana, še manj elitistična ali privilegirana. Chefov meni je dolg, toda mize se obračajo, ker nekateri sem pridejo le na dva hoda, mnogi pa so tukaj vsak teden. Tako je in ni zaradi Haasove kuhinje. Malo je chefov, ki so v isti kuhinji tako dolgo (25 let!). Še manj jih je, ki ne podlegajo modnim vplivom. Haasa trendi ne zanimajo, ne nazadnje je ravno Tantris tisti, ki jih je vedno postavljal. To je tudi danes, ko ima Muenchen kar pet restavracij s po dvema zvezdicama, vrhunska bavarska kuhinja pod francoskim vplivom, toda še bolj je to mojstrstvo preprostosti. Najbrž je Tantrisova kultnost ravno v sožitju nasprotij. Ambient kriči z velikostjo, barvami, neobičajnostjo, pri sosedni mizi pa se pritožijo, ker so se v večji družbi preglasno zasmejali. To je arhitektura, ki je že zdavnaj v muzejih, toda ko so pred leti obnavljali, niso čisto nič spremenili! In, ko se privadiš, se pod tistimi oranžnimi plastičnimi lučmi, ki smo jih nekoč vsi imeli v kuhinji, resnično prijetno in tantrično počutiš. Predvsem pa, ko je kulinarika vedno bolj popularna, nadebudni chefi vedno bolj kopirajo, zato so novi okusi vedno bolj uniformirani, tradicionalni pa vedno bolj redki. Saj smo že skoraj pozabili, da morajo chefi predvsem resnično (in) dobro kuhati!