Ilija Golf Club Tarviso

  • Kuhinja
    morske jedi z alpskim občutkom
  • Kdo
    Ilija Pejić
  • Odpiralni Čas
    vsak dan (poleti)
    od 12. do 22. ure
    od torka do nedelje (pozimi)
    od 11. do 15. ure ter od 19. do 22. ure
    ponedeljek (pozimi)
    zaprto
  • Naslov
    Via Priesnig, 17, Tarvisio (Trbiž), Italija
  • Telefon
    +39 0428 645030
  • Splet
    www.ilijaristorante.it
  • Email
    info@ilijaristorante.it
  • Posebnosti
    igrišče za golf
  • Prostor
    čiste linije, nežni toni in preproste oblike prepuščajo prednost razgledu in krožnikom

Jedi s ščepcem, golfa in veselja

To ni kuhinja, ki bi od jedcev zahtevala globoko razmišljanje. To so ”le” jedi, ki zaradi kombinacij okusov, arom in tekstur izzivajo široki nasmešek. To ni kuhar, ki bi sestavinam vsiljeval svoje ego. To je ”le” chef, ki jim dodaja svoje znanje, a tako, da z njim niti enkrat ne pretirava. To ni šola golfa, to je šola okusov!

Ko Ilija, za katerim je dolga pot, iz Bosne do Slovenije, od kafiča do restavracije, od Avstralije do Španije, od recepcije do kuhinje, od mladosti do zrelosti, kuha, ne komplicira, ko zlaga, ne gradi, ko opisuje, ne pripoveduje. Ima, skratka, občutek! Ilija Pejić se je pri španskih mišelinkah (Roca, Dacosta, Roncero) naučil dovolj, da iz najboljših sestavin ustvarja jedi s ščepcem – lokalne z globalnim, znane s kreativnim in morske z modernim. Krožniki so lepi, a nič bahavi, jedi so atraktivne, a nič kičaste, okusi so drugačni, a nič kričavi. Končni vtis je vesel in razpoložen! Ravno zato ga imajo radi – njegova kuhinja si hitro najde prijatelje!

Najlepše pri Iliji je prav okušanje. Ravno zato, ker pri vsaki jedi ostaja zvest preprostosti in se na vsakem krožniku osredotoči le na največ tri (glavne) sestavine, ki jim doda le kapljico olja ali popek cvetice, je dobitek največji, ko nisi lačen, temveč radoveden.

V takšnem ambientu je to nujno: zastavice plapolajo na zelenicah, sneg se sonči na gorah, med strmimi očaki je široka ravnica, pogled je kot filmska scena. Toda ambient majhne restavracije je sodoben, vendar prijeten, jedilni list je dolgo-sezonski, vendar z dnevnimi posebnostmi. In tuna, ker Ilija kuha s sestavinami, ki so vrhunske, morske in znane, z okusi, ki so drugačni, pestri in složni, z občutkom, za mero, vtis in goste, je mastna, kot je še niste jedli!

Obisk 2015

Iz Kranjske Gore je le skok do Trbiža in tamkajšnji golf klub je še bližje. Toda pot Ilije, ki ga nihče ne pozna kot Pejića, je bila dolga in pestra. Še sreča! Ker vse to, iz Bosne do Slovenije, od kafiča do restavracije, od Avstralije do Španije, od recepcije do kuhinje, od mladosti do zrelosti, je zdaj v njegovih jedeh, ki so dobesedno na (tro)meji, tako med Avstrijo, Slovenijo in Italijo, kot med preprostostjo in kompleksnostjo, med sestavinami in idejami, med okusi in nadokusi. Za Ilijo ni nujno, da igrate golf; nujno je le, da radi dobro jeste!

Citronatna citrona je prvi citrus, ki je prišel v Evropo, a vseeno je japonski yuzu šele zadnje čase postal kuharski hit. Ilija Pejić yuzu v svoji restavraciji na igrišču za golf v Trbižu, iz katere je skozi stekleno steno čez golf luknje pogled proti slovenskim in avstrijskim goram, poveže s karpačom brancina. A citrus, ki ima okus po mandarini, grenivki in limoni hkrati, bi bil le moden trik chefa, ki se je iz Slovenije šel izpopolnjevat k svetovno znanim kuharjem, preden je začel ”spreobračati” golfiste v Trbižu – še boljše od golfa je tisto po njem -, če Ilija na krožnik ne bi postavil hkrati kar cele kombinacije okusov. Surovim škampom je namenil pasijonko (marakujo), toda kot žele in sladoled, surovega lososa je odrezal kot sashimi iz sladkega trebušnega dela, zato mu je dodal le še kuli (gladko kašo) iz malin, citronasti tris (sladko-kislo-grenko) pa razžarel še s solnim cvetom. Ilija Pejić uživa na golfu; njegovi gostje pa z njim!

Slanina iz morja

V večini gostiln je ”hladni morski krožnik” mešanica nečesa, kar ne moreš reči, da je slabo, saj je surovo, torej (naj bi bilo) sveže, a le redko zmore pokazati še kaj več čustev od olivnega olja, ki je edina začimba, in limone, ki je edino kuhanje. Ilija pa se je pri španskih mišelinkah (Roca, Dacosta, Roncero) naučil dovolj, da iz najboljših sestavin ustvarja jedi s ščepcem – lokalne z globalnim, znane s kreativnim in morske z modernim. Krožniki so lepi, a nič bahavi, jedi so atraktivne, a nič kičaste, okusi so drugačni, a nič kričavi.

Dokler ni Ilija rekel, da ima tunin tartar iz ventresce (potrebušine), nisem vedel, da so Japonci zato tako nori na tunin trebušček toro, ker ima okus po bosanski domači slanini, italijanskemu zeliščno soljenemu lardu in gorenjskemu dimljenemu špehu … Najboljši kos tune, grobo sekljan, ni potreboval nič drugega! Razen dveh sashimi kosov, ki sta bila sekundno opečena. To je bila injekcija masti, loja, maščobe, ki pa je bila hkrati najbolj sladko-slastno meso. Bilo je surovo, hkrati pa tako kompleksno, nasitno, hkrati pa tako odvisno. Nehaš, ko zmanjka. A kako spet začneš, ko prihodnjič in drugje ne bo takšen kos?!

Ko Ilija reče: ”Znam več, kot pa lahko tukaj dam,” ne vzemite tega podcenjujoče. Dovolj jih hoče več kot znajo … Tukaj za Poncami pa so po 18 luknjah najboljši špageti in Avstrijci imajo radi škampe tako kot Slovenci ribe. Zato ne vzemite tega samohvalno, ko Ilija pove, ”tempura je izvrstna”. Njena posebnost je v prefinjenosti, saj je tanka kot dih, da je lahko še bolj hrustljava. Kozice in škampi so v njej, z baziliko, zato, da se vidi razlika in zaradi tega je v papirnem škrniclju tudi klasična tempura.

Predvidljivi niso bili niti špageti, saj niso bili le lepo zviti, temveč so se tudi dobro počutili med sardelami, ki so ustvarile gostljato omako puntarelli, stebelni cikoriji, ki je opita vode najbolj hrustljava solata, tukaj pa je bila opita omake najbolj osvežilna spremljava pašti, ki so jo namesto s parmezanom potresli z drobtinami.

Najlepše pri Iliji je prav okušanje. Ravno zato, ker pri vsaki jedi ostaja zvest preprostosti in se na vsakem krožniku osredotoči le na največ tri (glavne) sestavine, ki jim doda le kapljico olja ali popek cvetice, je dobitek največji, ko nisi lačen, temveč radoveden.

Igra s kombinacijami

Morda je segedin boljši v originalu, morda je bolj avstrijski (golaž) kot madžarski, morda Iliji ribje jedi res bolj ležijo, toda kuhar, ki je v Kranjski Gori kot mladenič uspel s kava barom (Enka), v Trbižu v kuhinjo prišel preko recepcije, in se učil od najboljših najprej v Avstraliji, nato pa še v Španiji, se zna igrati s kombinacijami. V njok da zelje, omako naredi iz čebule, tekstura je primerno lepljiva, okus zaznava kumino, ne manjka mleta paprika.

Ker so Ilijine jedi, sicer razgledano-kreativne, predvsem italijanske, ne gre brez rižote. Z zelenimi šparglji in bobom ter čemaževim sladoledom je bila tako barvno lepa, da je vtis premagal nadokus, ki se je vzdržal pikantnosti. S smetano je bila rižota tako kremna, da je bila kar vzorčno všečna, s pečenimi škampi pa tako sladka, da je bila kar (pre)bogata. A bistveno je bilo, da je bil končni vtis vesel in razpoložen! Ravno v tem je Ilija tako priporočljiv – njegova kuhinja si hitro najde prijatelje!

Še posebej, ko skuha solato hobotnice … Tako, da iz raviolov naredi žlikrofe, iz paradižnika marmelado, iz vode omako! Ravioli so imeli zelo tanko testo, krompirjev nadev je bil penast, toda omaka je bila vodena … A prav to je bil najbolj avtorski prispevek chefa Ilije njegovim izvrstnim zvezam med dobavitelji svežega morskega ulova! Omako je ustvaril iz vode, v kateri se je kuhala hobotnica! Da je voda dišala po morju in imela okus po hobotnici. Da so krompirjevi žlikrofi dobili najboljšo pečenkino omako!

Nič čudnega, da za glavno jed ni bilo prostora. Katalonsko jajčno kremo (crema catalana) je Ilija povzel po bratih Roca in jo podložil z malinami, jabolčni štrudelj pa je razgradil do prafaktorjev, da je spodaj ostala čežana, naokrog piškotni drobljenec, na vrhu v rum namočene rozine, vmes pa sladoled iz tropin. Okusno-sladek izgovor, da je potreben še en krog golfarskih lukenj Trbiža.

Zakaj obiskati?

Golf je še vedno eliten in prestižen. Ravno to pa restavracija v Trbižu ni! Moderen ambient je dovolj domačen, terasa z razgledom je dovolj široka in chefova kuhinja je dovolj preprosta, toda vrhunska, da se bo našel prostor tudi za vas. Za morske jedi ni potrebno le na morje, pod gorami niso jedi le goste in na žlico, v Trbižu ni le tržnica z ”leder jaknami”. Ilija kuha s sestavinami, ki so vrhunske, morske in znane, z okusi, ki so drugačni, pestri in složni, z občutkom, za mero, vtis in goste. Morda pa boste začeli igrati golf … Toda pozor! Če ga že igrate, se vam kaj lahko zgodi, da boste pri Iliji ostali v restavraciji.



Jedilni list

Degustacijski meni

5 hodov

50 €

7 hodov

70 €

Hladna predjed

Gamberi v pergamentu, pikantni paradižnikov ristretto, ananasov chutney

12 €

Tunov tataki, humus čičerike

14 €

Topla predjed

Rižota z limono in rožmarinom, carpaccio iz gamberov

12 €

Tagliolini z zeliščno karbonaro

13 €

Krompirjevi ravioli, brokolijeva krema in Cantabrico sardoni

14 €

Glavna jed

Soparjena ombrina, salsa verde in mostarda

20 €

Prašičkov vrat mariniran v pomarančnem soku, bučna krema

15 €

Sladica

Cream catalana

8 €

Sladki objem

10 €

Vinski list

sommelier: Gianluca Castellano
število vinskih etiket: 80
hišni vinar: Livon (Dolegnano)

Rad Dobrojem priporoča

Iz Kranjske Gore je le skok do Trbiža in tamkajšnji golf klub je še bližje. Toda pot Ilije, ki ga nihče ne pozna kot Pejića, od Kranjske Gore preko Španije do Italije, je bila dolga in pestra, njen rezultat pa je nagrada za trbiške golfiste. Toda za Ilijo ni nujno, da igrate golf - nujno je le, da radi dobro jeste! Vrhunske jedi katerih odlika je preprostost. Morsko med gorami!