Kod špilje

Vse, kar naročiš, je pristno, dišeče in dobro, zato problem nastopi, ko se je potrebno odločiti. Če se tako kot smo se mi – ne nazadnje smo morali preizkusiti tudi za vas –, potem si lahko za Špiljo vzamete kar sedem ur. Sto dvajset metrov sprehoda med stalaktiti, stalagmiti in stebri je v to že vključenih. Čez Obrežje in nato hitro za Bregano imajo Grgosovi majhno špiljo (jamo) in veliko gostionico (gostilno). Vsi pravi Purgerji (Zagrebčani) jo poznajo!

Nekaj jih čaka pred vrati, še več jih je pri aperitivu okrog šanka, otroci skačejo med mizami, mame prigovarjajo očetom, da so danes njihovi, natakarji odnašajo prazne krožnike, šef pa polnih rok z vsakim lačnim in glasnim spregovori nekaj narečnih besed. Le ko med samimi stalnimi gosti ugleda novi obraz, je kratek in jedrnat: ”Štef! Ste žejni? Bom odčepil soseda …” Pri mizi, z belimi pogrinjki in platnenimi prtički, visokimi kozarci in graviranimi krožniki, v črtastem predpasniku in črnem lajbiču, našteva, da začno pri sosednjih mizah ropotati s praznimi žlicami, in ko vam prinese velik leseni oval, da ne boste pretežko čakali juh, se opraviči: ”Narezano smo malo raztegnili …”

Če bi sodil po voznem parku na parkirišču, bi kdo pomislil, da je prišel na sestanek tistih, ki še niso v Remetincu. A ko znotraj zadiši, ni v Špilji nihče več lep, bogat ali politik, temveč so vsi le še, najprej, lačni in, nato, siti.

Spisek je sicer šest strani dolg, a z dovolj praznine, da se prilega belini natakarskih srajc. Tukaj ni nobenih sprenevedanj in nič važenja, stalni gostje imajo zato svoje favorite, novi (stalni) pa gledajo levo in desno in ne gredo od mize, dokler vsega ne poskusijo. Zato je po petem hodu nujen sprehod po jami, ki ima tudi svojo himno, v kateri se primerja celo s Postojnsko: ”Grgos Špilja je malejša, je i lepša …” Ker po šestem, da se medtem raca lahko v krušni peči res hrustljavo zapeče, Štef ugotovi: ”Ampak naše šunke pa še niste poskusili!” In prinese celo ”pršutovo” trinajst kilogramsko taco, ki se ji kljub njeni slanosti ni še nihče uprl. Zato, ker je vsak naslednji grižljaj manj slan in bolj surovo-sladek, vsak naslednji požirek pa manj pijan in bolj potreben.

”Vsak ponedeljek dobim telička in do srede je razporejen do konca tedna …” gospodar pospremi telečja jetra, rešetkasto zapečena na žaru, ob katerih je česen, kuhan v vinu in zapečen s čilijem. Edini znak, da žena Ivanka ne bere le starih samoborskih kuharskih knjig.

Grgosovi imajo deset svinj, dvanajst krav, veliko kokoši, svoj sir in dve podzemni jami. Toda jeseni se gre tja na raco – letno jih zredijo 150 -, pa četudi se pred njo kosilo zavleče do večerje! V Špilji se boste pri mizi skregali, ko boste komentirali, kaj je bilo najboljše. Velja tudi za (našo) potico.