Sal de mar

Morje pred vrati

Gostilna v nekdanjem skladišču soli je stara že stoletje in je spreminjala številne lastnike ter najemnike. Eden med njimi je bil po zunanjosti tako podoben Hitlerju, da so jo domačini dolgo tudi tako imenovali. Njena posebnost je tudi leseni strop iz železniških tramov opuščene parenzane.

Sedanja lastnika, Roberta in Marco, prisegata na stare, avtentične jedi, po receptih prababic, pripravljene doma in iz najboljšega, kar ponuja morje pred vrati. Pipette so po obliki še najbližje našim polžkom. Morje so jim dali lignji, s pomočjo črnih oliv in sušenih paradižnikov. Dovolj je bilo za pristen in iskren morski nadokus, ki ni potreboval običajnosti svežega paradižnika in parmezana. Domači rezanci so bili z rakovico. Bilo je dovolj jajc v testu in dovolj rakovega mesa v omaki, podprti le s peteršiljem in nekaj ribje osnove. Ko je bilo bolj mrzlo, so rezanci s sipinim črnilom gnezdili meso morskega pajka. Takrat rižota ni potrebovala morskega fonda, dovolj ji je bilo več vrst radiča.

Creme brulee se je iz množice dvignil s pomočjo banane. Ni bilo poletno, a bilo je všečno. Če bi jo karamelizirali le z vročino, brez sladkorja, bi bilo še bolj izvirno. V podobno smer je šel tudi tiramisu, ki je v originalu sicer boljši, toda z breskvami je bil zato hišno-originalen.

Surove in marinirane ribe z olivnim oljem, hrustljava hobotnica s krompirjem, karpačo tune s koromačem, grenivko in limetinim sladoledom, pipette z lignji, rezanci z rakovico, brancin za dva v soli, brodet s polento in cmokom, creme brulee, tiramisu.

Rad Dobrojem priporoča

V Miljah je v starem delu več gostiln, a najlepše prte in najbližje mandraču je Sal de mar. Četudi vam bodo do mize prinesli še tako velike divjake in čeprav je dnevno kosilo cenovno ugodno, priporočamo testenine. Tudi zato, ker po njih ostane še nekaj prostora za sladico.