Via Veneto

Bogata četrt Sarria. Najbolj kozmopolitska restavracija Barcelone, ki s svetleče-tapeciranim dekorjem in metuljčkasto-uglajenim servisom prisega na tradicijo, s krožniki mladega chefa Sergia Humade pa modernizira klasično katalonsko kuhinjo. Trideset kuharjev in nepregledno število natakarjev. Jose Monje je začel v Via Veneto kot natakar in postal lastnik, zdaj je njegovo vlogo maitreja že prevzel sin Pedro Monje. Ena Michelinova zvezdica in član JRE.

Ocvrte kroglice sira, fish and chips, toda lažje in sofisticirano. Morsko kumaro imajo Katalonci raje od ocvrtih ligjev, tudi skalnata trlja, predvsem pa krompir, napihnjen v balon, kot dih tanek, kot sapica lahek.

Natakarjev ne moreš prešteti, eden je za vilice, drugi za kruh, tretji, somelje, tovori debelo vinsko karto s težkim pečatom. Najboljše iz Španije in veliko iz Francije. Pozneje nas popelje v klet spodaj v kuhinjskem trebuhu; 20.000 steklenic, žal nobene slovenske.

Jakobinke z waldorf solato, jabolka, Girona orehi, srčki solate, pinjole, nadrobljeni amaretti. Deluje skoraj staromodno, a tako, da se prilega ambientu in njegovemu vzdušju. Tako kot šef, ki je pri vseh mizah, z istim nasmehom in povsod isto besedo: ”Fantastic, fantastic …”

Dim sum s kozicami iz Palamosa, v dashiju tune in morskih alg. Izvedba je brezhibna, dim sumi popečeni, čutiš strukturo testa, okusiš nadev, ki je morski in španski, saj takšen okus kozic ni vsakdanji, omaka je umami, ki bi jo strugal iz belega porcelana.

Kovač s katalonsko zelenjavo, samfania ponev iz paprike, jajčevcev, paradižnika in čebule, na vrhu lardo. Katalonsko in brez nepotrebne domišljije, poklon sestavinam in morju, omaka kot francoski ratatouille, toda prefinjena, miniaturna, s smislom spremljave vrhunski ribi.

Charolais govedina, taljata iz fileja, zraven makaroni s sirom in tartufi, ameriška alegorija, ki pa je tukaj ozvezdje nad steakom in mac&cheese. Se je govedina sploh že kdaj tako in s takšnim nadokusom topila?!

Čokoladni in lešnikovi ocvrtki, s kokosovim pajčolanom In tajskim sladoledom, tudi kokosovim. Mojstrska sladica, ki ima vse. Spodaj se skriva okus, čez je čokoladni pajčolan, ki ima beli okus kokosa in elastično teksturo, sladoled, ki je spet drugačen, vse skupaj pa zelo lahko in prijetno. S portovcem, Jimenez, 20 let, tako sladkim, da potem petits feur kar spolzijo navzdol ob kavi.

Meni 90.  evrov. Vredno! Restavracija, ki ni modna, ker je večna. In na to je ponosna, toda zato ne počiva na lovorikah. Hrana je enako stara kot nova!