Zajčja pečenka v Joti

Gorjansko na Krasu ima gostilno, v kateri gostilničarka zmore vse sama

Piše Uroš Mencinger

Tam naokrog, na naši in italijanski strani, ne manjka gostiln in kar nekaj na Krasu jih je tudi za srčke. Toda zato je Jota za mimojede, a sploh ne le za joto!

Na ovinku pod Gorjanskim, kjer sta vaško parkirišče in spomenik dr. Karlu Štreklju, zbiratelju slovenskih narodnih pesmi, je pod kostanjema nekaj velikih lesenih in nekaj manjših plastičnih miz. V hiši sta dve jedilnici. Ko je polno zunaj in znotraj, pokliče lastnica na pomoč sosedo, sicer pa ”to ni nič”, zmore vse sama, pozdravljati goste, pospravljati mize, prinašati hrano, odnašati krožnike, peči, cvreti, kuhati, pogrevati, mešati, računati in vmes še povedati, da gre v pekač kar deset kilogramov jajčevcev, ki jih je potrebno olupiti, pomokati, ocvreti, zložiti, speči … Takšna parmigiana je tako sočna, da je še boljša, ko je pogreta, saj je ljubljanski zrezek sveže ocvrt, po zajčji pečenki, ki se druži s pečeno polento, pa diši ves ovinek.

To je gostilna za tiste, ki so tako lačni, da jih ne zmotijo trde klopi, saj je jota, ki je tako kisla, da je ob njej najboljše piti hišni teran, tako globoka, da za začetek nasmeji oba. Njoki so najprej z divjačino, na koncu pa še s suhimi slivami, sladkorjem in veliko cimeta. Solata je v veliki skledi z vrta, le olje je iz trgovine in je že predolgo na mizi. A saj tukaj ne ocenjujemo, temveč se ”le” najemo. Vsak ovinek na robu vasi bi moral imeti takšno mimojede gostilno!