Kaj je hotel kuhar povedati? In kaj je povedal?

Piše: Uroš Mencinger

 

Bila je le postrv, toda kot svaljek spretno zvita, a kot fast food ocvrta, toda vsa dišeča, sveža, voljna in tako drugačna od vsega tega. Saj glavno je bilo pravzaprav naokrog, cel biotop, z ribnikom, ploščatimi kamni, cvetočimi lokvanji, roječim mrčesom, zeleno obalo, življenjem, barvami, vonjavami, z vsem, skratka, kar ima postrv rada. Zato ni bilo le lepo, spretno in chefovsko, temveč je bilo tudi dobro, ker ni bilo le zloženo, strukturirano in tehnično izdelano, temveč se je vse to ujemalo, dopolnjevalo, skladalo. Bila je postrv z zgodbo!

Tako kot je bila nekje drugje, v čisto drugačni gostilni, le pečenka, ki niti noža ne bi potrebovala, če ne bi bili preveč fini. Pa je vseeno toliko povedala, da se je še zdaj spominjamo.

Prevečkrat pa je vse, le zgodbe ni. Oziroma je veliko besed, opisov, tehnik, idej, obljub, poveličevanja, hvaljenja, hvalisanja, opevanja, z eno besedo važenja. In zaradi tega je vedno več besed potrebnih za vedno manj zgodb. Pa s tem ne ciljamo na volilno leto, temveč ostajamo na tej strani, t.j. pri hrani!

Vsaka (dobra) gostilna mora imeti zgodbo! Ne le to, vsaka dobra jed ima zgodbo! Čim manj besed je zanjo potrebnih, tem boljša je. Le v tem in s tem okus postane – nadokus.

Zdaj v teh modernih časih, ko je vse na fotografijah in je bolj pomembno, da imajo jedi všečke in čivke kot pa okus, so jedi vse ”boljše”, toda z vedno manj prave vsebine. Kaj je hotel kuhar povedati? In kaj je povedal? Ne tisto, kar občutimo le tisti trenutek in tudi ne tisto, kar ostane le takoj po plačilu. Res dobro je šele, če se še jutri tega spomnimo!

Zato so domače, preproste, vsakdanje gostilne vedno v prednosti. Zato so takšne gostilne tudi najbolj polne in zato imajo njihove jedi največ navijačev. Zato, ker imajo zgodbo!

Te zgodbe si v teh gostilnah, namreč, ni potrebno izmišljati, zlagati in pesniti. Ker to so jedi iz naših lastnih zgodb, naših spominov, našega otroštva, naših genov, iz receptov, spisanih po družinskem spominu. Ker tukaj ne iščemo novih zgodb, temveč čim bolj stare, ker novega niti ne poznamo, ali ga sploh ne znajo – pripraviti. V dobri in pravi domači gostilni pravzaprav zgodbe sploh nimajo in ne potrebujejo posamezne jedi. Zgodba v njih smo, namreč, kar mi, vsi, od gostilničarja do gostov, od kužkov do muh, od prtov do slik, od prihoda do odhoda in vrnitve, zato, ker v tej zgodbi le jemo, pijemo in se imamo fajn.

Zato pa so tudi chefi. Zato, ker oni imajo težjo delo. Zato, ker oni morajo ustvarjati, vedno novo in drugačno. Zato, ker pri njih ne iščemo udobja, temveč spoznanje. In zato so si tudi (naše) ocene različne. Dobro je, namreč, tudi, ko je tako znano, preprosto, domače, da je ”le” na dobri poti; in ni vse za srčke, če je sicer novo, drugačno, sodobno, bleščeče in lepo kot slika, nima pa zgodbe in ne pusti spomina!

Tags: , , , , , , , ,