Kaj je v plastični vrečki?

Skrbijo nas vrečke, ne pa kaj je v njih – Kolumna Uroša Mencingerja v Večeru v nedeljo, 28. aprila

Zakaj je umrl kit? Zaradi več sto kilogramov plastike, ki se mu je med plavanjem z odprtimi usti nabrala v želodcu? Ne. Umrl je zaradi prehrane! Usta je imel odprta zato, da je vanje lovil kosilo.

Zakaj bo umrl naš planet? Zaradi onesnaženosti, ker se plastika nabira že na dnu oceanov? Ne. Umrl bo zaradi prehrane! Pojedel bo samega sebe.

In kdo je kriv? Človek ne! Zakaj ne, če pa le on onesnažuje? Zaradi prehrane! Ker se je vse skupaj začelo že pred milijoni let, ko človeka sploh še ni bilo.

Prvi, namreč, ni zakuril človek, temveč njegov prednik. Ni bil, namreč, še človek tisti, ki je začel na tem ognju peči.

Šele, ko je pračlovek ugotovil, da je pečeno meso boljše od surovega, saj ni le bolj okusno, temveč ga tudi lažje prebavi, zato mu ni potrebno ves dan le prežvekovati, temveč lahko nekaj časa posveti tudi premišljevanju, šele takrat, ko je, torej, začel kuhati, je postal – Človek! Zato zdaj ni on kriv, da bo ravno zaradi kuhanja, torej, prehrane, postal – dinozaver …

Preskočimo nekaj milijonov let in se ozrimo le nekaj dni nazaj. Na obrobjih mest in vasi ter ob vseh največjih parkiriščih in krožiščih je bila cela dva dni velikonočnih praznikov Slovenija kot izumrla. Kjer je sicer najbolj polno, je bilo zdaj najbolj prazno. Po dolgem času so bile trgovine zaprte kar dva dni skupaj (zato so jih za Dan upora v nedeljo odprli). Zaradi tega je sicer prišlo do dolgih prometnih zastojev, pa tokrat ne le na avtocestah, temveč tudi v tistih ozkih ulicah, kjer še niso izumrle majhne trgovine. Te so imele, namreč, odprto. Kdor je poznal njihov naslov, je stal tam ves srečen in vesel v vrsti vso nedeljo in še ponedeljek, vsi drugi pa so stali v vrsti na bencinskih črpalkah, kjer so pokupili vso oglje za žare in piknike.

Ker cela dva dneva niso mogli prinesti domov nobene plastične vrečke, so se Slovenci vrnili nekaj milijonov let nazaj. Po vzoru daljnih prednikov so zakurili ogenj in po vzoru modernih kuharjev na njem spekli odmrznjene čevapčiče ter pogreli dva dni stari kruh. Koliko ton embalaže od vina v tetrapaku, sokov v plastenkah, mesa v pripravkih, zelenjave v prozornih vrečkah in čokolade v staniolu je ostalo v naravi, ko se se ”praljudje” ponovno odpeljali šoli, službam in odprtim trgovinam naproti?

Večje plastične nosilne vrečke niso več zastonj. Zdaj je zanje potrebno plačati. A zato jih ni nič manj na krošnjah dreves ob bregovih naših rek. Lahke plastične nosilne vrečke pa so še zastonj. Zato, da lahko v njih prenašamo še tisto malo živil, ki nam jih v plastiko ne zavarijo že prej v tovarnah in na farmah. Vseeno pa želijo politiki kitom v naslednjih letih drastično zmanjšati plastično prehrano. Trenutno poje kit še 200 vrečk na vsakega Evropejca letno, leta 2025 pa bo pojedel le še 40 vrečk, toda na vsakega Slovenca!

Vidite, zato plastika ni problem le kitov in le celega planeta, temveč je problem tudi vsakega Slovenca, oziroma tudi Vas. In ne zaradi vrečk, temveč zaradi vsega tistega, kar je v njih!

Kite rešujemo tako, da plastične vrečke kupujemo. Planet pa rešujemo tako, da omejujemo uporabo plastičnih slamic. Skrbi nas, ker kiti jejo naše vrečke, ne skrbi pa nas, ker mi jemo vsebino teh vrečk.

Zato kiti ne umirajo zaradi plastike, temveč zaradi prehrane. Ker kiti se ne prehranjujejo s plastiko. S plastiko se prehranjujemo Mi!

Zato bo izumrl naš planet zaradi prehrane. Ker gre za našo prehrano! A žal nam zanjo ni mar, ker so nam jo zakuhali drugi … Ko je pralovec prinesel iz službe domov svoji prachefinji ubitega dinozavra, ta pa ga je kreativno vrgla na ogenj. Vse drugo je zgodovina, v kateri so dinozavri sicer izumrli, a zato se je našel dober sosed, ki je čez cesto postavil tako veliko hišo, da je bilo v njej dovolj hladilnikov in pračloveku ni bilo potrebno več na lov, saj je vse, še nosilno vrečko, lahko kupil, prachefinji pa ni bilo potrebno več kreativno peči in kuhati, ker je bilo vse že skuhano in zavito, da je bilo dovolj, kar s plastiko vred, le pogreti.