Komentar (p)o mišelinkah, s perspektive, da je Michelin dal, kar je imel, zdaj pa moramo mi opraviti svoje, da bo prihodnje leto bera bolj zvrhana.

Vzdušje na Ljubljanskem gradu je bilo iskreno. Vsaj po eno zvezdico je sicer dobilo le šest restavracij, toda Anini dve je dobila vsa Slovenija! Zato je bilo iskreno tako (množično) veselje kot (manjšinsko) razočaranje. A praznovanje je končano – kaj zdaj?!

Sicer smo značilno slovensko pomen Michelina medijsko napihnili – če že nismo svetovni prvaki v številu zvezdic na milijon prebivalcev, smo zagotovo v velikosti mišelinsko navdahnjenih naslovov na naslovnicah dnevnih časopisov in televizijskih poročil; toda najbrž imajo prav (tudi) tisti, ki govorijo o »najboljši naložbi v slovenski turizem«. Pravzaprav iz današnje pokoronske perspektive tisti milijon za dve leti ocenjevanja sploh ni videti več tako napihnjen. Vsaj ne v primerjavi z Michelinovim debelinkom.

Zato lahko začnemo kar pri njem, pri maskoti francoskega proizvajalca avtomobilskih gum, ki je svojo podobo posodil tudi znaku Bib Gourmand najbolj znane rdeče kulinarične biblije na svetu. Gostiln z znakom Bib Gourmand, ki torej ponujajo izstopajočo kakovost glede na ceno, je Michelin v svojem prvem letu v Sloveniji namreč našel »kar« devet. In pri tem tudi najbolj – zgrešil!

Sto gumijastih debelinkov

Michelin je svojih (prvih) sedem zvezdic Sloveniji podelil prav sredi Tedna restavracij. Njegovi inšpektorji so medtem počivali po »naporih« iskanja 52 slovenskih kuharskih »zvezdnikov«, njihov šef pa se je zaradi pokorone na Ljubljanski grad oglašal iz Pariza. Tako so bili sicer veseli takojšnje in pravilne reakcije Slovencev na novico o šestih restavracijah s sedmimi zvezdicami, saj se je število rezervacij za Teden restavracij ta dan in še nekaj naslednjih »nenavadno« povečalo, a zamudili so priložnost, da bi še sami rezervirali obisk v kar 101 ”bibu”!

Točno za to gre. Kakorkoli se že (upravičeno) veselimo, da smo končno po dveh letih rumenega Gault Millau vodnika dobili še rdeči vodnik, bi se še bolj moral veseliti Michelin! Pa ne le zaradi zaslužka … temveč zato, ker je »našel« Slovenijo!

V Sloveniji namreč ni le devet gostiln, ki svojo odličnost ponujajo za prijazno ceno, temveč je taka (skoraj) vsa Slovenija. V tem je Slovenija evropska gastronomska regija (že nekaj let) – ne v nizkih cenah, temveč v odličnem razmerju kakovosti in cen! Za tujce je v Sloveniji vse leto Teden restavracij. O tem bi se lahko že pet inšpektorjev, ki najbrž zlahka zmorejo po tri hode za kosilo in večerjo, prepričalo v pičlih desetih dneh.

Seveda, zvezdice vlečejo in Michelin jih zato uspešno prodaja. A bistvo zvezdic je v tem, da jih je čim manj. Zvezdice so za oglaševanje in posebne priložnosti (ter posebne goste), za jest in za vsak dan pa so gostilne, kjer se lahko zelo dobro najemo za dobro (prijazno) ceno. Takih gostiln zato potrebujemo čim več! Take gostilne je treba iskati, izbirati, ocenjevati – da se ločijo od slabih, predragih, neiskrenih. Torej ravno za take gostilne potrebujemo kulinarični vodnik!

Zato menim, da bi moral Michelin pravzaprav nam plačati; ali nam biti zelo, zelo hvaležen, ker je v Sloveniji našel kulinarično deželo, kjer bodo njegovi bralci, sledilci, navijači radi in dobro jedli. Ne le v nekaj gostilnah in restavracijah, temveč za (skoraj) vsakim ovinkom, ki jih med slovenskimi hribi, griči, valovi zares ne manjka.

Vsak chef s svojo njivo

Michelin je »zgrešil« tudi v kategoriji trajnostne naravnanosti in prijaznosti do narave. Zeleno »deteljico« je podelil namreč le šestim in s tem le še potrdil, da so bili njegovi inšpektorji premalo radovedni … Si pač niso mislili, da je treba pred obiskom najbolj znane ljubljanske restavracije obiskati chefovo njivo v Kamniku; da si lahko po desetih hodih avtorske kuhinje na kmetiji vse to, kar so jedli in pili, kupijo še za domov, da bodo tako še sami skuhali kaj dobrega iz res ekoloških sestavin, če že, kot trdijo, izhajajo iz prakse; da prvi slovenski dobitnik Michelinove zvezdice, kuhar z veliko začetnico, čez dan lovi ribe, zvečer pa uči naslednike v kmečki gostilni; da je v Sloveniji še vedno normalno, da gre chef po solato na svoj vrt, po sveže trače pa na tržnico; da v Sloveniji nimajo svojih nabiralcev po gozdovih in travnikih le mišelinske restavracije, temveč vsi, ki se ne zmenijo za neumne evropske predpise in zakone na to nabiralsko vižo; da, skratka, nisi Sloven’c, če ne okopavaš svoje grede. A če bi Michelin vse to vedel, bi bil še v večjih težavah, saj potem bi še težje izbral le šest zvezdic, kolikor jih je imel »že« prvo leto na razpolago.

Kaj zdaj, ko ga imamo

Kdor meni, da je bilo zgornje komentiranje Michelinove prve razdelitve slovenskih odličij namenjeno (le) francoskim napakam, se moti! Glede na to, da je Michelin najbolj znan prav zato, ker že 120 let dela vedno in povsod enako, pač ni pričakovati sprememb. Bodo pa spremembe zdaj, ko smo končno dobili Michelinove zvezdice, nujne pri nas! Kaj smo torej z Michelinom dobili?

1. Šest restavracij s sedmimi zvezdicami! To pomeni, da smo jih dobili premalo in da se s tem, da je Michelin šele začel, ne smemo sprijazniti. Da se ocenjevalci pri nas še učijo, je njihov problem, naš pa, da se moramo učiti iz tega – in od teh, ki so zvezdice dobili. Michelin nam jih ne bo v naslednjih letih podelil nič več le zato, ker so nekateri upravičeno razočarani ali celo užaljeni. Janez Bratovž je odlično reagiral po podelitvi, zelo hitro strnil svoje vrste in napovedal Michelinu »boj« v svoji kuhinji s pomočjo svojega sina, svoje njive in svojih jedi. Vsi drugi mu morajo »le« slediti!

2. Devet gostiln z znakom Bib Gourmand! To pomeni, da bi takih bilo lahko vsaj sto. Torej je treba Teden restavracij »le« raztegniti čez vse leto … Prav razmerje kakovosti in cene je največja odlika slovenske kulinarike, zato se zdaj ne sme zgoditi, da zaradi Michelina cene zbezljajo. In prav formula Tedna restavracij je dokaz, da se z njo ne da le dobro zadovoljiti gostov, temveč tudi dovolj dobro zaslužiti. Turisti bodo ponovno prišli, zdaj tudi zaradi Michelina, a »novi« slovenski turizem ne sme biti (le) množičen, temveč predvsem kakovosten. Šest ali sedem zvezdic je le dobra vaba, čim več ponudbe Bib gourmand pa – petzvezdični turizem!

3. Šest priznanj za trajnostno prizadevanje. Ker je tudi to za majhno Slovenijo s toliko naravnimi lepotami, danostmi in prednostmi odločno premalo, pomeni, da moramo našo neokrnjenost: a) trajno ohraniti; b) bolje ponuditi; c) kuharsko nadgraditi. Zglede smo dobili. Po koroni je to še pomembnejša »tržna niša«.

4. Sedemintrideset Michelinovih krožnikov. To je številka, koliko nas Michelin trenutno ceni. Po eni strani ni majhna, po drugi pa je velika … Ker številka 37 ni majhna, je nevarno, da bi nas zavedla. Večina teh restavracij je dobila priznanje, ki si ga zasluži in ki jim bo tudi najbolj koristilo, saj so se z njim vpisale na svetovni Michelinov zemljevid! Gostiln je v Sloveniji več tisoč, a le 37 jih priporoča najbolj znani kulinarični vodnik na svetu. Zaspati na takih lovorikah je zares nevarno. Ker je številka hkrati velika, pa za Michelin pomeni, da jo je treba manjšati. Zato je le od naših chefinj in chefov odvisno, ali jo bo Michelin »zmanjševal« tako, da bo v njej našel nove zvezdice, hkrati pa bo kakovost prvih dobitnikov dovolj vztrajna in pritisk ”razočaranih” dovolj trmast, da jim to ne bo uspelo.

5. Rdeči kulinarični vodnik odslej tudi v Sloveniji. Vodnik, ki med dobrojedci po vsem svetu največ velja. Sicer je tanek in se ne bo niti prodajal, a bodo zato potencialni in dejanski obiskovalci naših gostiln, tuji in domači, odslej »guglali« tudi Michelinove, torej najslovitejše zadetke; odslej bo guide.michelin.com ponujal tudi slovenske razloge, zakaj kreniti na pot, zakaj zaviti z nje in zakaj se ustaviti prav tukaj ob cesti; odslej bodi tudi na vratih slovenskih gostiln znani Michelinovi znaki, zvezdica, Bib Gourmand, krožnik, zelena deteljica. Torej je samo naš problem, da je teh oznak le ali kar 58!

Ali to pomeni, da bodo zaradi Michelina odslej druge ocene nepotrebne? Ne, še pomembnejše bodo! Ker bomo zaradi njih še občutljivejši za kakovost in za to, kam, kje in zakaj se ob poti ustavimo, ko želimo dobro jesti.