Kmečki turizem, naša prednost in slabost

Smo že gastronomska regija? Kdaj (in kako) bomo? Slovenska prednost so turistične in izletniške kmetije, a na vseh ne jejo tistega, kar skuhajo svojim gostom – Značilnosti dobrega kmečkega turizma

Piše: Uroš Mencinger

Kulinaričnega kritika ves čas sprašujejo: ”Kam bi peljal na kosilo obisk iz tujine.” In ta jim vedno odgovarja, da gre za tako pomembno odločitev, da odgovor ne more biti preprost in direkten. Najprej je potrebno odgovoriti na številna druga vprašanja: kaj, kje, koliko, kdaj, zakaj … Ker ni vsaka gostilna za vsako priložnost in za vsak obisk.

Toda potem se je res najavil obisk iz tujine. Kam???!!! Vrhunsko imajo sami. Domače je preveč preprosto. Ob cesti je preblizu ali predaleč. V mestu se za vikend nič ne dogaja. Naj jim kar sama kaj skuhava, saj doma je najlepše? To je spomnilo na – kmečki turizem. Peljimo jih tja, kjer kuhajo (tako kot) doma!

Najboljši znak: srečne živali

Še dobro, da čez mejo načrtujejo bolj dolgoročno kot na tej strani. Pri nas v restavraciji nihče ne rezervira – razen za Teden restavracij -, češ, saj nimajo polno, v gostilni pa le za rojstni dan, češ, bom pa šel drugam. Pri nas rezerviramo le na kmečkem turizmu … Pri sosedu je bilo dva tedna prej zato že vse, zunaj in znotraj, zasedeno, tukaj pa so se nas usmilili: ”Naj bo, vas bomo že nekam stisnili.”

Prvi je pozdravil smrček, ki se je podrgnil po hlačnicah. Potem nam je rep pomahal v pravo smer. ”Tukaj si postrezite, bezgov liker in ribezovo vino,” je spotoma, ko je hitel s praznimi krožniki od polnih miz pozdravil Bondov gospodar. Medtem ko je iskal, kam nas bo, torej, stisnil, smo se lahko malo razgledali. Šest muc se za našo radovednost ni niti zmenilo. Predle so v naročju otrok, katerih starši so v senci zelenja medtem brezskrbno srkali kavo iz proje in ajde. Tudi osel je bil zaseden. Nekaj je vneto šepetal kozi na uho, s katero sta se skupaj stiskala v lesenem šotoru. Nasproti njiju so vse štiri molele v zrak mlade svinje. Temni krškopoljski prašiči, s sivo krzneno štolo, so medtem kopali po suhem blatu okrog njih. Čez ograjo so nesnice jahale dva vietnamska pujsa, pa čeprav še nista znala slovensko. V Nemčiji so si ju zaželeli za hišna ljubljenčka, pa sta jim prehitro zrasla. Zdaj bosta v slovenski reji srečna dočakala visoko starost. Najboljši znak, da je kmetija prava, so živali! Koliko jih je, kje spijo, kako srečne so, ali se smejijo?

Ko smo kravam zgoraj na pašniku prešteli rogove, se z razgledne točke ozrli na vseh šest strani neba in se na zelenjavnem vrtu spoznali s permakulturo, so nas poklicali h kosilu. A saj zdaj že veste, kajne, da je bilo vse ekološko.

”Tega pa pri nas ni,” je ugotovil obisk. Oni sicer imajo, že takoj čez mejo, vinotoče in na Dunaju cele vasi z zataknjenimi pušeljci nad vrati, toda tam je hrana le spremljava vinom, pri nas pa je na kmečkih turizmih glavna (dobra) hrana.

Ko smo se čez nekaj ur morali spet stisniti, tokrat v avto, zaradi kosila, ki nam ni dovolilo, da bi kaj pustili, in zaradi trgovine na kmetiji, v kateri smo se založili z marmeladami, namazi, klobasami, sem se spomnil, da bomo že čez dve leti Evropska gastronomska regija. S čim se bomo izkazali?

Z vrhunsko kuhinjo bomo lahko le dokazovali, da imamo prave chefe tudi pri nas … Z obcestnimi gostilnami, da  z avtocest ni potrebno zaviti le ob zastojih … S picami, stejki, burgerji in čevapi, da pri nas ni nič boljše, a tudi nič slabše kot drugod … Res navdušimo pa lahko s kmečkimi turizmi, oziroma s turističnimi in izletniškimi kmetijami!

Kaj je odlika dobre izletniške kmetije?

Turističnih in izletniških kmetij pri nas res ne manjka. To je dobro. Žal pa, dve leti pred kronanjem za gastronomsko regijo, vse turistične in izletniške kmetije niso dobre. To je slabo. A še slabše od tega je, da krivci za slabe kmečke turizme niso njihovi lastniki, temveč njihovi – gostje.

Kmečkih turizmov, oziroma, kot se jim pravilneje reče, turističnih kmetij, je pri nas veliko zato, ker so popularni. Popularni so zato, ker so poceni. Poceni so zato, ker jih večina dela na črno in ker uporabljajo lastno delovno silo ter cenejše sestavine. S tem je krog sklenjen, črno, namreč ni belo, mlade s kmetij vleče v mesta in pridelano na lastnih poljih ni nujno cenejše od proizvedenega na čezmorskih plantažah. Ker preveč sobotnih in nedeljskih izletnikov na kmetih meri kakovost le skozi ceno in količino, preveč kmetij takrat ne je tistega, kar skuha svojim gostom.

Dokler bo sobotni in nedeljski družinski izlet odvisen zgolj od cene kosila, le to pa zgolj od količine na čim več krožnikih, bomo sicer imeli veliko turističnih in izletniških kmetij, vendar zelo malo res dobrih in pravih. Zato je zelo pomembno poznati značilnosti takšnih dobrih, pravih in vrednih obiska.

V nadaljevanju vam te značilnosti – gostoljubje, urejenost, živali, zelenjava, hrana, družina – predstavljamo v sliki in besedi. Kjer ni tako, ni vredno Vašega obiska in gastronomske regije!

Dobro kuhajo zase in za svoje goste