S krpljami na makarone

Krpljanje na Južnem Tirolskem; na cilju

Pravzaprav sem si krplje, ko je po dveh dneh močnega sneženja spet posijalo sonce, nataknil zaradi makaronov. Dobro poučeni so mi namreč zaupali, da imajo v koči Moarhof Alm, ki pa ni na Kronplatzu, kjer pravkar smuča pol Slovenije, temveč pol ure izza, v Pustriški dolini (Pustertal), najboljše planinske testenine. Ker je avto prišel le 1.600 metrov visoko, nam je vodnik Hans razdelil pohodniške palice. Do koče na 1.830 metrih, je šlo s krpljami v nahrbtniku, višje pa je bila le gora in njen deviški sneg. Hans, ki je prejšnji dan praznoval sinovega Abrahama, nam je nataknil plastične krplje, nato pa nam obljubil najlepši razgled na avstrijske Visoke Ture in italijanske Dolomite. Toda, z vrha Putzenhöhe, na 2.441 m! Zdaj veste, zakaj so bili potem v koči makaroni res najboljši?!

Krpljanje na Južnem Tirolskem; najprej razgled

No, na srečo je vedno bolj proti vrhu vedno bolj pihalo, že na sredini pa smo srečali planince, ki so se s krpljami že vračali. ”Preveč piha in prenevarno je, zaradi plazov. Malo nad 2.000 metri je staja, kjer raje obrnite,” so nam svetovali. 

Bil je kljub soncu le sneg, ker je veter sproti brisal sledi, bile so kljub krpljam le globoke grezi, ker smo cik cak bredli čez gorsko ruševje, in slišalo se je kljub naravi za juckanje le naše sopihanje, saj je stari Hans vodil kot gams, mi pa smo se za njim skozi pršič kobacali kot mladi medvedi. In pri staji, ko je sapa hreščala, srce pa ropotalo, je Hans še sto metrov višje našel skalo, ki je bila varna pred plazom, nevarna pa, da ne bomo imeli moči več niti za makarone. Tako je, če gre stari smučar v gore s takšnimi planinskimi mladci. 

Krpljanje na Južnem Tirolskem; malo počitka, prosim

”Pohitite, ker popoldan imam še eno skupino,” nam je, končno v planinski koči, ki je bila med tednom nabito polna vandrovcev in krpljarjev, zabičal, ko so se ajdove testenine polnjene s krompirjem in planinskim sirom ter zabeljene z rjavim maslom, izkazale za še boljše od makaronov, v katerih je bilo vse, kar je imel kuhar pri roki, od šunke do artičok, od mletega mesa do pločevinke paradižnika.

Krpljanje na Južnem Tirolskem; nagrada

Dopust v svižčevi deželi

Južna Tirolska, ne le smučanje

Upokojenec Hans je gorski vodnik v hotelu Terentnerhof, v Pustriški dolini, ki je obiskovalcem Brunecka in Kronplatza skrita pol ure za okoliškimi planinami. Sredina januarja, ko v okoliških državah še ni zimskih počitnic, tukaj velja za mrtvo sezono. A pri nočnih minus desetih stopinjah sem moral zjutraj dolgo časa strugati vetrobransko steklo, saj na toplem v hotelski garaži ni bilo več prostora. ”Tudi mi smo presenečeni,” je povedala  Wally Engl, ki je z možem Haraldom, chefom, v času epidemije družinski hotel povsem obnovila. Vseh 50 sob je bilo zasedenih, pa čeprav je bilo v shrambi za smuči le petnajst parov alpskih! Pravzaprav je bila to shramba za – krplje. ”Gostje pridejo zaradi lepega razgleda. Ker morajo ponj na bližnje planine …”

Terentnerhof, hotelska večerja, sirov souffle

Dejstvo je, da ne smučajo vsi … Ne, dejstvo je, da je več ne-smučarjev, kot pa smučarjev, alpskih, tekaških in deskarskih skupaj! Hodijo pa (lahko) vsi. Zato je v Terentnerhofu prava sezona poleti, ko vabijo okoliški hribi, planine, gore, sprehodi, vandranje, planinarjenje, kolesarjenje, sprehajanje …, in smo mi pri nas ter pri sosedih vedno na isti plaži. Možnosti je ogromno, pa čeprav je Bruneck pol ure stran. Toda zato avtobus – karta je vključena v ceno penziona – vozi pogosteje kot šestka v Mariboru, okoliški hribi, kjer so posejane planinske koče ter makaroni, pa niso nič višji od Pohorja.

Terentnerhof, hotelska večerja, čokoladni mousse in hruška

Krpljanje je nova ”smučarska” in dopustniška disciplina! Saj ni potrebno za Hansom gristi tako visoko in po plazovitem, saj vas popelje tudi po zasneženem gozdu, kjer vam razkaže brloge, zatočišča in skrivališča majhnih in velikih živali, vam predstavi svižčevo deželo, ki jo sestavljajo labirinti podzemeljskih rovov, in vas po makaronih posadi na sanke, da se od Moarhofa do avtomobila vsaj trikrat s sank vriskajoč zvrnete v sneg.

Terentnerhof bazen, foto Kottersteger

Seveda ima Terentnerhof na strehi tudi ”neskončni” bazen s toplo vodo in drsnimi vrati, da plavaš pod zvezdami in lediščem, medtem ko gledaš, kako v daljavi na Kronplatzu teptajo smučišča. In, seveda, ne ostane le pri makaronih, saj ima hotelska večerja pet hodov in tri menije, med katerimi tudi vegetarijancem in celo veganom ni dolgčas. Toda, čeprav smuči še ne bom prodal, se s Hansom še vidiva!

Kaj počnejo? Mnogi nič!

Orso Grigio, Innichen

Sivi medved ni v gradu, toda njegova tradicija v središču Innichena (San Candido) je dolga 550 let, lastnik Franz Ladinser pa je predsednik mednarodnega združenja Grajskih hotelov, v katerem so v kolekciji gosposkih prenočišč z dolgo tradicijo, debelimi zidovi in obokanimi dvoranami iz Avstrije, Nemčije, Italije, Madžarske in Slovaške. Do obmejnega dolomitskega smučišča 3 Zinnen je ena postaja z vlakom ali pet minut s smučarskim avtobusom, toda to je postranska ”škoda” najstarejšega hotela v centru turističnega in zgodovinskega mesta. ”Naši gostje ne prihajajo zaradi adrenalina, temveč miru in počitka. Kaj počnejo? Mnogi najraje nič …”

Orso Grigio, bralni salon

V Innichenu, ki je nastal na stičišču keltskih in rimljanskih poti, ko je bavarski knez 769. leta tam postavil samostan, se je turizem začel z dunajsko železnico (1871), v Sivem medvedu, kjer so stanovali kralji in cesarji, pa se tradicija dobesedno bere z zidov. Ker se hotel že od 1745. leta izključno deduje (Ladinserjeva hči Verena je že deseta generacija), se zgodovina, žlahtnost in bogastvo ne izgubljajo, temveč spoštljivo ohranjajo, v bidermajerskih okvirjih, ki med srebrnimi žlicami, kristalnimi peclji in porcelanskimi omačnicami s porumenelimi jedilnimi listi dokumentirajo slavja, bankete, sprejeme in praznične večerje, ter nam sporočajo, da so tukaj gostje vedno najraje ”počeli nič”.

Orso Grigio ravioli, foto Hannes Niederkofler

Po Innichenu se do najlepše cerkve v Dolomitih sprehodiš med snežnimi gradovi in skulpturami, modnimi in kulinaričnimi trgovinami, ter hoteli, ki imajo po pravilu živalska imena in veliko stoletij. Na strehi Sivega medveda ni bazena, temveč zasnežena terasa z lesenimi klopmi in toplimi volnenimi odejami. Večina gostov ne smuča, temveč bere ob kaminu pod poznogotskimi oboki. Večerja se ne začne s solatnim bifejem, temveč s sprejemom v lobiju, da se gostje najprej spoznamo, z lastnikom, njegovimi hčerami in vnukinjami, s hotelom in njegovimi meščanskimi sobanami, s chefom in njegovimi aperitivnimi prigrizki, ter med seboj in z našimi zgodbami, kaj smo danes ”nič” počeli.

Čez cesto ima Sivi medved svojo prodajalno z južnotirolskimi specialitetami, v kleti pa Franz Ladinser svojo ljubezen … Razkaže jo, ko se nabere deset žejno-radovednih, da jim potem odpre še svoje vinsko srce. Pokušino južnotirolskih vin začne, seveda, z dišečim tramincem in po dveh urah vinskega kramljanja sklene, seveda, z lagreinom. Vmes pa se še toliko zgodi, da imajo na koncu južnotirolska vina deset novih zaljubljencev.

Orso Grigio, hotelska večerja, njoki

Za večerjo chef postreže mezzemaniche, debele in kratke peresnike, s topinamburjevo kremo, krompirjevo peno in ožgano limono, ter njoke iz mehkega sira z omako iz jurčkov, s peteršiljem in oljem planinskega ruševja, šef pa, seveda, z vinske karte s 300 vnosi izbere zraven najbolj primerno vino. Ko nato k divjačinskemu raguju ter blitvi s kandirano limono in kislo smetano predlaga vino Sonnrain, 2018, južnotirolskega bio pionirja sajenja bolezensko odpornih novih vinskih sort (PiWi) Thomasa Niedermayrja, se pogovor razširi še na slovenska naravna in dolgo macerirana vina. Zato še ponoči ”nič” ne delamo.

Tričetrtinski penzion in ustvarjalni chefi

Zum Graf, pogrinjek

Gostilna ni grofovska, čeprav je chef Graf, a epidemija je spremenila vaške navade, zato je ob šanku stalno le še upokojensko omizje, v jedilnici restavracije pa so ”majhne in fine” jedi chefa Grafa na krožnikih lokalnega umetnika. Tudi dolina Gsiesertal je pol ure iz Brunecka, le da je na pol poti do avstrijske meje. Slovenski smučarji je ne poznajo, pa čeprav je na ”vaškem” smučišču letos Mikaela Shiffrin tako dobro trenirala, da je nato na Kronplatzu, oziroma v njegovem San Vigiliu, ujela celo Ingemarja Stenmarka.

Zum Graf, sipini ravioli polnjeni s parmezanom, paprika pena

Čez cesto Grofa je tekaška proga in v dolini je vsako leto mednarodno obiskan smučarski maraton, znana pa je tudi po naravnih sankaških progah. A če pridete h Grofu na kosilo, boste vseeno sami. Tekači, ki so se včasih tukaj tako radi okrepčali, zdaj tekajo le do pol dveh, potem pa odhitijo v svoje hotele na malico … Odkar je v smučarskih centrih izbruhnila ”epidemija”, ki se imenuje ”tri četrtinski penzion”, so se nehotelski kuharji hočeš-nočeš spremenili v inovativne chefe. Gostje v hotelih nič ne delajo, temveč le jejo, začne se z zajtrkom, ki lahko glede na razstavljene jedi traja čez poldne, nadaljujejo z malico, ki med drugo in četrto popoldne ponuja ob solatah še veliko toplega iz jušnikov in pečice, nato se začne sladkanje, ki traja do večera, tako da se od vse te hrane utrujeni gostje ne uspejo niti preobleči, zato se šestih hodov fine večerje lotijo kar v kopalnih copatih. Celo v starih časih, ko je bilo bolj od smučanja pomembno vse tisto apres po njem, ni bilo tako naporno.

Zum Graf, cimet, vanilija, bela čokolada

Grof, ki ima le pet sob, a je v vsaki tudi savna, v novih časih zato v svojo ”odročno” dolino vabi z ustvarjalno kulinariko, ki na eni strani jedilnega lista ponuja sredozemske, na drugi pa južnotirolske vragolije chefa, ki je za vse sam. Za sirov namaz in namakanje sicilijanskega oljčnega olja je spekel štiri vrste kruha, za pozdrav svojim gostom pa je domače bleke okopal v gobovi omaki z majaronom. Kozji sir je ovil v lokalno slanino, v rižoto iz chefovskega Acquerello riža je zamešal jurčke in timijan, raviole je obarval s sipinim črnilom in jih na omaki iz paprike napolnil s parmezanovo kremo. Za penzionske goste je dolgo in počasi dušil telečje ličnice, zunanjim pa je kratko popekel jelenov hrbet. Grofovsko razvajanje je sklenil z aromami cimeta, bele čokolade in malin.

Kaj imajo Pustertal, Gsiesertal in Innichen, česar Pohorje nima?!

Prvič objavljeno v Večeru v nedeljo, 12. 2. 2023