Slovenija postaja prava kulinarična dežela, saj vsak dan sicer radi jemo preprosto, a ob posebnih priložnostih že znamo ceniti tudi vrhunsko, celo brez pomembnežev v prvih vrstah
Piše: Uroš Mencinger
Gourmet cup na Krvavcu je z enodnevno selitvijo tudi v Ljubljano dobil še dva m-ja v imenu ter s tem postal še bolj chefovski. S tem pa smo že tudi odgovorili na vprašanje, ki je prav te dni zakrožilo po Sloveniji – ali visoka kulinarika kuha tudi dobre jedi?!
Poglejmo, kaj se je dogajalo minuli ponedeljek ponoči, na eni najbolj visokih večerij v Sloveniji nasploh. Dogajalo se je zgoraj in na gradu. V vazah so bile skoraj do stropa visoke mačice. Prišlo je kar nekaj visokih kulinaričnih gostov iz tujine. Predvsem pa so bili visoko na listi popularnosti glavni trije koncertanti, svetovna chefinja minulega leta, najbolj obetajoči mladi chef Avstrije in strogi slovenski TV-sodnik-chef. Ko so predstavljali svoje stvaritve visoke kuhinje, so jim organizatorji, ki so specializirani za najbolj elitne in največje kulinarične prireditve ter pogostitve, namenili ogromno ozadje velikega sponzorja. Stodvajsetim zelo lačnim, saj je bilo hodov kar devet, je kuhalo kar šest rok, ki jim je pomagalo še 16 kuharjev in streglo ducat natakarjev, devet hodov pa je spremljalo še kar 18 vin, seveda le velikih.
Bil je, skratka, kulinarični koncert na najvišjem nivoju, vključno z organizacijo, ki se je začela s kodo na pametnem telefonu in sklenila s konjakom v ogretem kozarcu. Vseeno pa nečesa ni bilo. Prvič, ni bilo prve vrste, da bi se v njej kazali politiki in pomembneži, in, drugič, ni nam bilo lahko.
Ne, ker devet hodov, ki sežejo čez polnoč, in osemnajst vin, ki zahtevajo taksi, ni malo. Še bolj zato, ker nam Ana Roš, Philip Rachinger in Luka Jezeršek res niso prizanašali. Lovec je srnjaka naravnost v srce, Ana pa ga je oživila s slano ostrigo in sočno hruško. V Luki je tri leta zorela ideja o zorjeni govedini, mi pa smo jo morali na hitro pojesti, s sladoledom iz kostnega mozga vred, saj je bila to šele prva od treh glavnih jedi. In ob toliko vinih nam je na koncu Philip, ob ”krvavi” pomaranči, ponudil še pivsko sladico.
Ne, ni lahko razumeti, kaj je hotel pesnik povedati, ko je jesetra posladkal s črno bezgovo glazuro, kje je ob srni dimljena jegulja in kje sliva umeboshi, zakaj je medla tako medla, če pa so zraven tudi ocvirki, kako je črni koren lahko tako čvrst in sočen, če pa je sicer tako mehek in mokast, kaj je umami pa celo v juhi, in da nismo na poroki, čeprav je janežev upognjenec enako dišeč in hrustljav.
Pa vseeno se nihče ni predal! Torej smo razumeli … Noben ni v odmoru pobegnil, nikogar niso nujno poklicali in vsi so bili na koncu siti, niso pa bili sitni. To pa veliko pove in največ pomeni! Ker nimamo le Ane Roš in še nekaj ”visokih” chefov, temveč imamo tudi še veliko več pravih dobrojedcev, ki sicer tudi radi jejo predvsem iskreno, pristno in dobro, vendar se ne ustrašijo niti visokih izzivov, saj vejo, da so dandanašnji chefi sicer zvezdniki, a njihove jedi niso le za zvezde in prve vrste.
Chefovsko ni le, ko se sveti, temveč tudi, ker je mmm! Slovenija je res že prava kulinarična dežela.
Tags: ana roš, chefi, cup, gourmet, jezeršek, krvavec, kulinarika, ljubljana, slovenija