Somelje

Včasih so se v gostilni slikali z jastogom, zdaj pa se s Ščurkom.

Piše: Uroš Mencinger

Kruh in vino v Vili Vipolže ima sommeliera in vinski svetovalec ima ipad. Oboje ni ravno značilnost slovenskih gostiln in restavracij.

Elektronsko tablico ima dandanes že (skoraj) vsak, vinsko karto, tako z državami kot (vinskimi) deželami, tako z vini kot z vinarji, torej s sortami, barvami, letnicami, sladkornimi stopnjami in opisi, pa le redki. Vse vinske karte so ”v izdelavi” in vsi tiskarji zamujajo. Če je že kaj zapisano, pa je tega tako in tako ”ravnokar zmanjkalo” oziroma ”nam vinar še ni pripeljal”.

Še slabše je s someljeji. Šolo, izobraževanja in tečaje jih je končalo več tisoč, opravlja pa jih to delo le nekaj. Vsa čast izjemam (kakšnih deset jih je med našimi top gostilnami), toda večinsko gledano v slovenskih gostilnah in restavracijah še vedno prevladuje logika: ”Belo ali rdeče?”!

Toliko jih filozofira, piše in se usti z vini. Včasih so se v gostilni slikali z jastogom, zdaj pa se s Ščurkom. Ko berem ocene, ne zvem, kaj/kako so jedli, temveč le kaj/koliko so popili. In niso le Brda polna vinskih navdušencev, ki so z Alešem na ti, radi vtikajo glave v koničaste sode in celo pri Gravnerju so že bili. Ni kaj, med gosti je hvaljenje z vinom in.

Zakaj potemtakem ni temu primerno cenjeno tudi v naših gostilnah? Še posebej zato, ker je vino spremljava hrani in vsaj kar se hrane tiče, v Sloveniji nimamo le najboljše chefinje na svetu, temveč smo pravkar dobili tudi ”haube” in nam celo grozi, da si naše lepe kraje že ogledujejo celo Michelinovi inšpektorji. Žejni nam kap in zvezdic ne bodo delili!

Večini gostilničarjev in gostincev ni škoda denarja za investicije v novi dizajn, večje krožnike in še dražji roštilj. Raje pa si zvrtajo luknjo v koleno kot pa da bi investirali v vino, vinsko klet, vinsko karto in vinskega svetovalca. Od vin jim je dovolj, da imajo domače, točeno in sladko. Od buteljk imajo tako le tiste, ki jim jih za vzorec pustijo vinarji.

Pa sploh ne gre za število. In še manj za imena in/ali cene. Gre za svetovanje! Nič nimam proti pivu, saj res odžeja, tudi sokovi so – pogojno – lahko za ”vinsko” spremljavo in gini so trenutno pač v modi, toda k dobri hrani gre najboljše pač le – dobro vino!

Čeprav je vsako vino lahko dobro in ima vsak pivec svoj vinski okus, pa nima vsaka jed rada vsakega vina. Zato pa govorimo o poroki … Te pa ni brez matičarja (someljeja).

Ne potrebujem ”vinskega svetovalca”, ki zna le brati (z etikete), vino pa mi natoči za šankom, kdo ve iz katere steklenice, in v napačen kozarec; priporoči mi belo ali rdeče, na vinski karti ima litrco za špricer, k odmrznjeni ribi pa mi svetuje nekaj svežega.

Potrebujem pravega vinskega svetovalca in pravo vinsko karto! Da bom pil dobro in malo!