V spomin Gostilni Šempeter: ni tragedija, če se zapre kakšna od najboljših, saj v njih si želimo jesti vsaj enkrat; tragedija je, ko se zapre gostilna, v kateri si želimo jesti vsak dan!

Piše: Uroš Mencinger

 

Gostilne se odpirajo in zapirajo … Če ne bi bilo tako, bi bilo dolgčas. Tovrstna dinamika skrbi za promocijo, zanimivost, napetost, pričakovanje, čustva. Kulinarika to potrebuje. Ko eni odhajajo, drugi prihajajo. To je zakon napredka. Tako hočejo narava, kapitalizem, konkurenca, gostje. Ni zmagovalcev, če ni poražencev. Ni prihodnosti, če se nič ne spremeni. Tudi gostinstvo pri tem ni izjema.

gostilna šempeter napisi wc6

Gostilna Šempeter

Kaj pa, ko se več ne cedi po bradi? Ko v starih okvirjih ni več dolgih spominov, na steni pa ne več violine, saksa in starega radia? Ko se zapre gostilna, v kateri gospodar prisede, gostje pa ne gledajo ure ampak kopuna? Ko ni več gostilne, ki je duša vasi, kulturni dom, cerkev in promenada hkrati? Ko se od danes na jutri zapre hram gostoljubja, domačnosti, okusa in dobrih ljudi?

 

Ko eni zaprejo, drugi odprejo

Slovenija sicer nima veliko restavracij z Michelinovimi zvezdicami, toda tudi malo jih ni. In vsako leto je kakšna več. Zato, ko je Jorg Zupan sporočil, da bo namesto za zvezdice v Ateljeju poslej v Nazorjevi kuhal za ponočnjake (AFTR), ni bilo panike. Ne nazadnje, slučaj ali ne, v ulico se je vsaj začasno naselila najboljša chefinja na svetu. Eni zaprejo, drugi odprejo. Žalost za bivšimi hitro premaga navdušenje nad novimi.

Gostilna Šempeter

Ni bojazni za najboljše in najbolj vrhunske. Saj ravno zato, ker se med njimi vedno veliko in pestro dogaja, se ob tem dvigne dovolj prahu, da navijači med finimi fileji najdejo tudi dovolj kosti za glodanje.

Vsak Teden restavracij predstavi tudi nekaj novih gostiln in restavracij, ki se uvrstijo med najboljše. A v vsakem Tednu restavracij kakšna od starih gostiln tudi zmanjka. Če gre za kakšno od najboljših, ni tragedija, saj najboljši imajo vedno dovolj protikandidatov, ki jih želijo zamenjati. In k najboljšim ne hodimo vsak dan!

Kaj pa, ko od danes na jutri ni več gostilne, ki je bila ”le” dobra, toda tako, da smo si želeli v njej biti vsak dan na spovedi in vsako nedeljo na pečenki? Potem pa je tragedija! Nekatere gostilne bi, skratka, morali spomeniško zaščititi.

 

Kjer se meso drži kosti

Potrebno je bilo najti babico, ki je še znala zarezati med četrtim in šestim rebrom, da so petelinčki že pri šestih tednih nehali misliti na kure in so le še zobali in zobali, da se je potem celemu omizju cedilo po bradi. Kar je ostalo, pa je bilo za tlačenko, s korenjem v žolici, jajcem v motovilcu ter z dovolj bučnega olja, za katerega je gospodar prisegel, da v Sloveniji ni boljšega; ali za štuc kranjske, toda iz kopunovega mesa, ali za kopunovo juho, seveda s kozjanskimi krapi.

Srečko Kunst

Kdor ima rad, da se meso drži kosti, je vedel, da mora v Bistrico, kjer ga na Kozjanskem pričakujejo od rumene maščobe, ki se pocedi s temnega mesa, opiti mlinci, ob kopunu, ki je za štiri do šest ljudi, raste od šest do osem mesecev, pase pa se le na dveh kmetijah.

Gostilničar Srečko Kunst, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo, je seveda še. Le vas in nas ni več v Svetem Petru ob Sotli … Ko to berete, gostilne Šempeter, namreč, ni več. Nekim zadružnim lastnikom dela hiše, v kateri so kopuni doživeli tako veliko slavo, se je zazdelo, da ne potrebujejo več gostilne, zaradi katere vsak avto potrebuje v Bistrici ob Sotli daljši počitek, vsaka pot v Posavje pelje skozi Bistrico, in ima vsak dobrojedec tam nekajkrat letno zelo nujen opravek.

Kako (ne)preroško sva vzorčnemu slovenskemu gostilničarju Srečku Kunstu še pozno jeseni čestitala: ”Še na mnoga leta!”, ko sva ugotovila, da je Šempeter tako dobra, pristna, domačna in iskrena gostilna, da sta ”dva srčka višek, ki ga gostilniški gostje še lahko prenesemo”. Več ne moremo, ker v gostilno nismo šli zaradi radovednosti, temveč zaradi (cone) udobnosti; in nočemo, ker se v njej želimo ”le” dobro najesti, napiti, sprostiti, družiti, dobro imeti. In točno to je poslanstvo gostiln kot (je bil) Šempeter. Ker ga ni več, se morate, ko to preberete, zdaj odpeljati v Krško, kjer so stari in mladi Kunsti združili svoje moči, krškopoljce in kopune.

Šempeter je bil gostilna, ki je imela na dvorišču kulturno dvorano, v jedilnici pa kulturni hram. To je bila tako gosposka gostilna na vasi, da so se v njej ob skrbnih in lepih pogrinjkih, na udobnih blazinah, med polnimi stenami spominov, celo še pomnite tovariši domačno počutili in šli tudi peš kulturno brat.

Šempeter je bil, skratka, dom, v katerem si bil rad vsak dan (definicija gostilne), ker v njem nisi jedel in pil vsakdanje (definicija kakovosti)!

 

Ko ne bomo več radi v gostilni

Zato pozor! Ker Šempetra ni več, si ne bomo več želeli, da bi bila kopunova gostija vsak dan na mizi, da bi se z njo mastili in veselili. Ne bomo spoznali sosedovih mesnin. Ne bomo vprašali žgancev za recept. Ne bomo brali tabel po stenah, listali priporočnika na mizi in se iz aforizmov na veceju učili, da ”čas, ki ga preživiš v gostilni, ni nikoli izgubljen”. Niti golaža si ne bomo mogli več zaviti za domov.

Gostilna Sempeter 4

Gostilna Šempeter, kopun

Zaradi tega se ne bomo več družili, pogovarjali, zbadali in smejali, zato nam bo potem žal, kaj smo jedli, pili, rekli in kako dolgo smo ostali. Torej v gostilni ne bomo več radi, saj se ne bomo več dobro počutili, ko ne bomo vseh poznali. Kajti v Šempetru smo poznali tudi tiste, ki smo jih prvič srečali, saj jih nismo zadnjič.

Mar ni to tragedija?!

(Prvič objavljeno v reviji Dober tek, marec 2023)

Zakaj SRČKI

VIVI ZA VAS
Šola okusov, Izbor okusov, Teden restavracij

Tags: , , , , , , , ,