Zaradi hitenja se le prehitro konča!

Čas, kolumna Ona on v nedeljskem Večeru (29. marec 2020) – O formuli časa in pregovoru, da se počasi daleč pride

Piše: Uroš Mencinger

Po tretjem dnevu karantene, ko je sonce še grelo, sem se že začel ozirati po vrtu. Kar se je dalo spomladansko porezati, je že drugi dan zapolnilo vse vreče, ki jih kdo ve kako dolgo ne bo nihče odpeljal, zato sem se spravil nad leseni podij na terasi. Če se ne bi zgodila korona, bi prišlo krtačenje njegove patine, ki je barvo lesa spremenila v sivino umazanije, na vrsto čez kakšnih stopetdeset let. Zato se bom zdaj, ko se je vreme poslabšalo, najbrž lotil pospravljanja podstrešja. To bi sicer prišlo na vrsto šele v tretjem ali četrtem tisočletju. Kajne, kako so se pri nas doma skrajšale čakalne vrste!

Želimo si, logično, da čim prej mine, a to pomeni, da si bomo po koroni želeli, da ne bo spet tako hitro minevalo … Ta karantena ni nujna le zato, da ostanemo zdravi, temveč nam daje hkrati priložnost, da si na novo navijemo ure! Mar vas še nič ne čudi, kako je začela teči počasneje? 

Japonska češnja je zacvetela

Formulo so nam v glave vtepli že v osnovni šoli. A takoj, ko smo odrasli, smo jo pozabili. Mislili smo, da bomo imeli več časa, če bomo hitrejši. In smo vedno bolj hiteli, imeli pa vedno manj časa. Kot da ne bi cveka dobili že kot mulci, če nismo kot poštevanko zdrdrali: čas je pot deljeno s hitrostjo! Hej, človek, ne moreš premagovati vedno večjih razdalj z vedno večjo hitrostjo, hkrati pa imeti v vsaki pametni in neumni napravi uro, ki zmore v dvanajstih urah premagati le en krog!

Zdaj pa imamo časa kar naenkrat preveč. Zaradi korone? Ne, zaradi formule! Ta še vedno čas izračunava na enak način. Zdaj, ko smo se morali samoizolirati in nam bo v karanteni začelo počasi zmanjkovati knjig, nepospravljenih omar in že leta odloženih nujnih del ter popravil, je to zato, ker so se nam poti drastično skrajšale, z njimi pa tudi hitrost. Pa čeprav je čas še vedno konstanta, pa čeprav se dnevi daljšajo, jih je z nočjo še vedno le/kar za 24 ur, in čeprav se je že prvi teden strašno vlekel, je tudi ta imel le sedem dni, in četudi je korona lahko tudi smrtonosna, ima vsak med nami še vedno za eno življenje časa.

Če bomo zdržali teh nekaj tednov osame, si življenja ne bomo le ohranili, temveč ga tudi – podaljšali. Čeprav bo tudi po koroni vsakemu ostala neznanka na zadnjem mestu v življenjski formuli (24 x 7 x 4 x 12 x ?), imamo zdaj priložnost, da se naučimo, kako podaljšati čas, ki ga sicer naše ure ne znajo.

Potem ko smo predolgo višali hitrost in daljšali pot(i), smo zaradi tega predolgo imeli vedno manj in manj časa. Zdaj, ko smo morali upočasniti in se samo-omejiti, pa smo, kajne, spet spoznali, da hitenje nikamor ne vodi. Zaradi hitenja se, namreč, prehitro konča!

Hitro (in daleč) smo potovali, hitro smo nakupovali, hitro smo jedli, hitro smo delali in zaradi vsega tega smo (pre)hitro živeli. Čeprav se je življenjska doba sicer daljšala, smo imeli v našem življenju vedno manj časa. Dokler nam ni korona rekla STOP ter nas spomnila osnovnošolske časovne formule.

Ko so letala ostala na tleh, mi pa spet gremo peš na sprehod, čeprav le okrog hiše in le v dvoje, je dan naenkrat spet dobil celih 24 ur. Ko smo prenehali lajkati, ker se naenkrat nihče ne more več hvaliti, kje je, s kom je, kaj jé, kaj (novega) ima, smo spet našli čas, ki smo ga predolgo izgubljali s tiščanjem stopalke za plin.

Zdaj imamo spet čas! Da temeljito razmislimo o času, ko bomo premagali korono in bodo letala spet letala, trgovski centri bodo spet dan in noč odprti, na vsakem vogalu bo spet nekaj hitro za pod zob in mi bomo spet šli spat, čeprav smo komaj vstali. Bomo nadaljevali, kjer smo obstali, le da še z večjo hitrostjo, saj smo v nekaj tednih karantene toooooliko zamudili, ali pa začeli tako kot smo nekoč že znali, a se nam je morala zgoditi korona, da smo se spet spomnili: le počasi se daleč pride?!