Rižota z bučo, gorgonzola, amaretti

”Kam me boš peljal za obletnico,” je taktično vprašala že tri dni prej. Da slučajno ne bi pozabil … ”V znano italijansko gostilno,” je v razmerah zaprtih gostiln in mej odvrnil bolj za šalo kot za res. ”Si bom zapomnila za naslednje leto, kaj si mi obljubil, za letos pa se strinjam, da skuhaš nekaj iz znane italijanske gostilne.”

”Rižota?” je vprašal dva dni prej.
”Kaj je z rižoto,” ga ni takoj razumela.
”Znano italijansko jed si si zaželela, pa sem izbral rižoto.”
Njen pogled ni bil zadovoljen. ”Želela sem, da me odpelješ v znano italijansko gostilno! Rižoto imajo povsod …”
”A to ne bo navadna rižota!”
Njen pogled je začel postajati radoveden. ”Kakšna pa bo? Mar ni ravno za rižoto značilno, da ima stroga pravila, ki se jih moraš držati?”
”Seveda,” je bil vesel, da je lahko kot v šoli izstrelil pet rižotnih pravil: ”Prvič, riž je potrebno v ponvi (na maščobi, v kateri ponavadi posteklenimo šalotko) ogreti, kar najboljše preizkusimo z roko. Ne sme je speči, mora pa jo dobro pogreti. Drugič: zalivati je potrebno sproti, in zato je potrebno sproti, skoraj ves čas, lepo, ne ihtavo, mešati. Tretjič: ko riž še ni al dente, vendar je že blizu, je potrebno v rižoto zamešati parmezan, izklopiti štedilnik in posodo (najboljša je kozica) pokriti ter pustiti počivati tri do pet minut. Četrtič: na krožniku se mora rižota ”premikati”; biti mora dovolj redka, da valovi. Petič: rižota ni priloga, temveč samostojna jed.”
Ni sicer zaploskala, a vseeno ga je pohvalila. ”Teorijo poznaš, ni kaj. A še vedno ne vem, zakaj bo tvoja rižota nekaj posebnega.”
”Saj ne bo moja, temveč bo to rižota chefinje Luise Marelli Valazze iz restavracije Al Sorriso, iz časov, ko je še imela tri Michelinove zvezdice!”

Rižoto z bučo je pri mizi prelil s sirovo omako in nadrobil s piškoti, tako kot to počnejo v vrhunskih restavracijah, k njej pa ji je priporočil velik prekmurski šardone, kot da bi bil vrhunski somelje. ”Kot da sva v Italiji!” ga je pohvalila.