Neturističen izlet v laguno: ker je turistov vedno več, Benečanov pa vedno manj, se v najbolj turističnem mestu na svetu ne smeš obnašati kot turist, temveč kot domačin
Potujeta: Violeta & Uroš Mencinger
Samo za člane Šole okusov: potep po Benetkah z vsemi naslovi in predlogi je tukaj.
Sedenje na Markovem trgu je za turiste, ki jih je v Benetkah letno kar 28 milijonov, drago, toda krmljenje golobov, ki jih je kar 130 tisoč, je, ker je kaznivo, lahko še dražje. A sonce je nizko, voda pa visoko, zato se pozimi med kanali bolj kot s turisti prerivaš z lesenimi odri, ki čakajo naslednjo poplavo. Toda tako je le dokler križarka do Lida ne zakrije Giudecce in napolni palače Tedeschi, ki se do večera, ko kapitan v Margheri dvakrat zatrobi, iz najlepše evropske veleblagovnice spremeni v najdražji azijski šoping center. Ne želite si Benetk turistov, raje poiščite Benetke Benečanov!
Kar je bilo čez dan razprodano za štirimestne številke, ponoči, ko gondoljerji ugasnejo bluetooth za svoje arije, v saliti, ulici S. Moise stane manj od bellinija v bližnjem Harryjevem baru. Takrat je čas, da ombra, kot Benečani pravijo svojemu kozarcu vina, neha iskati senco in najde še zadnje cichetije za dva grižljaja, ki so obloženi ostali od opoldanskega slikanja selfiejev, beneške maske v osvetljenih izložbah pa začnejo kazati pot domov, na enega od 117 otokov, med 177 kanali in preko 398 mostov, tistim Benečanom, ki so med dragimi najemninami in praznimi pritličji še ostali v mestu, ki se krivi in pogreza, in tistim turistom, ki v najlepši salon na svetu niso prišli zaradi najdražje kave v svojem življenju, skupinske slike z Rialtom in ogleda čisto vseh deset tisoč beneških znamenitosti, od tega 100 cerkva in 300 palač, temveč le zaradi pogleda, ko stopiš z vlaka na Santa Luciji in uzreš vodni živžav na Canal Grande.
V Benetkah se kontrasti ne privlačijo, temveč sovražijo … Nobene podobnosti ni med Benetkami turistov in Benetkami domačinov, med Benetkami z rumenimi kažipoti do Rialta in San Marca ter med Benetkami labirintov, kjer so hiše tako skupaj in postrani, da se navigacije izgubijo, med sendviči na salicadi Pio X in cichetiji na fondamentih v Cannaregiu in Dorsoduru, med zajtrkom v Florianu ali Quadri in večerjo v oštariji Da Codroma ali kantini Do Spade, med straccciatella sladoledom pod oboki Piazzette dveh levov in breskovim sladoledom s figami v Calle Larga Rosa.
Gondola pred vrati
Desno se po Fondamenta del Megio pride do Prirodoslovnega muzeja, levo pa po Calle Larga Rosa na Campo S. Giacomo dell’Orio. Dalje je čez Canal Grande sicer hitreje preko Ponte degli Scalzi, a je boljše čez Santa Croce in preko Ponte della Costituzione, ker je na Campo dei Tolentini majhen bakaro Da Lele, ki ga je le za vogal hiše, a stane ombra pod streho dveh kvadratnih metrov in nebom celega trga le 60 centov, cichetiji po evro pa so pravi sendviči, med katerimi gredo najhitreje tisti s porchetto.
To, da te po njej pelje pot, pa je tudi glavna posebnost ulice Calle Larga Rosa, ki ima na svojih petdesetih metrih zelenjavno trgovino, turistični urad, pekarno Majer, sladolednico Natura, dva vinska bara, zelenjavno oštarijo La Zucca in staro gostilno Al Ponte del Megio. Slednja ima privez za gondolo kar pri vratih, romantične mize na soncu in benečansko klasiko – bigole s šugom čebule in sardelnih filejev, sipe na črno z belo polento, jetrca s čebulo alla veneziana – na jedilniku. Sicer pa je za to ulico, ki ni v nobenem svetovnem vodiču po Serenissimi, še pomembno, da v prvem vinskem baru kuhar prepeva arije, ko na kruh maže bakalar mantecato, v drugem pa točijo prosecco, toda le zvečer.
Calle Larga Rosa je torej posebna zato, ker v njej ni nič posebnega … To pa je v Benetkah zelo redko. In zato je takšne ulice v nespokojni Serenissimi potrebno iskati in najti. Ker to niso Benetke za 28 milijonov, temveč za 55 tisoč. V Rosino ulico turisti zaidejo le takrat, ko jih v Del Megio pripelje gondoljer, ki za to dobi provizijo. A gondoljerjev je v Benetkah le še 400 (včasih jih je bilo 12 tisoč), gostiln in gostilnic pa toliko, da so gondoljerji zelo bogati.
Živahno mesto, ki umira
Benečani si cen med Svetim Markom in Rialtom ne morejo privoščiti, ne v lokalih in ne v stanovanjih, zato v turističnih Benetkah le delajo, v svojih pa bivajo.
Turisti pa si privoščijo, na primer v Da Fiore (1 Michelinova zvezdica) kosilce za 39 evrov, ker ne redi, saj za ta denar dobiš ocvrto ”malo mešano” (malo lignjev in škampov ter precej zelenjave) ter limonov sorbet, ali pa fantovščino, tako kot, na primer, George Clooney.
Stare Benetke imajo le še 55 tisoč prebivalcev, ker se jih vsako leto nekaj tisoč izseli, in letno 28 milijonov turistov, kar je trikrat več od Rima z Vatikanom vred. Sprehod po tlakovanih pešpoteh je doživetje zaradi prometa po kanalih, po katerih vozijo gondole, reševalci, pogrebni sprevodi, selitve, prodajalci zelenjave, taksiji, avtobusi, policaji; in hkrati strašljiv, zaradi zabitih ali strohnelih polken na praznih hišah in palačah. Izumrlo mesto sredi turističnega ”raja”.
Ker turisti niso kdo ve kakšni dobrojedci, Benetkam zadošča sedem Michelinovih zvezdic v sedmih restavracijah, od tega sta dve na sosednjih otokih. Zato imajo tudi povprečne gostilne zvezdniške cene in tudi podpovprečne dovolj gostov. Za primerjavo z nami – ko bo Slovenija zbrala za članarino za rdeči vodič, bomo imeli vsaj toliko zvezdic za pet milijonov turistov, pa še cel kup takšnih z dvema, tremi in štirimi srčki, toda za veliko nižjo ceno.
Sicer pa je najcenejši pogled na Markov trg z balkona konjske četvorke, kamor pot z obiskom muzeja Markove stolnice in možnostjo panoramskega slikanja trga, streh ter zvonika stane le pet evrov; kapučino spodaj na trgu v kavarni Quadri pa enajst. Ob tej mišelinski restavraciji bratov Alajmo – Massimiliano je z 28 leti 2002 postal najmlajši chef na svetu s tremi zvezdicami, v Le Calandre pri Padovi – je sicer pod oboki prokuracije še bistro Quadrino, toda saj je pogled na beneške strehe s palače Tedeschi ob mostu Rialto lahko celo zastonj, če prva tri nadstropja, polna prestižnih blagovnih znamk in vanje oblečenih vzhodnjakov izpustite, v ”ceno” pa je všteta še razstava visokih pet ”Nisem Sneguljčica, jaz le ljubim čevlje”, ki bo na vrhu strmih stopnic trgovske palače odprta vse do marca.
Je pa v pritličju Amo, prav tako na Alajmovem gostilniškem spisku, kjer sedem hodov v rokokojskih naslanjačih Philippea Starcka stane ”le” 75 evrov. Sicer brez kuharjevega pozdrava, toda z revolucionarnimi vrstami kruha, in brez pralinejev ter slovesa, toda s poučnim izletom v svet sodobne pop kuhinje, ki ima štedilnike previsoko, da bi krožniki kljub dizajniranim šatuljam prišli vsaj topli na mizo, a zna vrhunsko peniti, mešati, dekorirati, vsaki jedi dodati še nekaj chefovskega blišča, in vse to okrasiti s simpatičnim nasmehom mlade strežajke, ki sta jo starša iz Prijedora naredila v Benetkah, a jo vseeno naučila babičinega jezika.
Bučna juha je zelo gladka, a sladka, in s peteršiljevo peno, zelenjavni tartar je večinsko iz pese, in s hrustljavo riževo fokačo, koruzna pizza je z govejim karpačom, jurčki in majonezo iz rukole, makaroni so kot neapeljski špageti putanesca in s kremo tunove potrebušine, rombov file je iz pečice in z omako iz sipinega črnila, ingverjem in zimsko zelenjavo, sorbet pa je iz divjih jagod, granatnega jabolka in ličija. To pa je za potešitev mišelinske lakote dovolj, ker v Benetkah je potrebno jesti stoje, ne sede!
Rakci brez oklepov
Bakare so srčike teh benečanskih Benetk. Majhne ”zlate jame”, srčne, iskrene, stare, prijazne, avtentične. Giro de ombre se začne že dopoldan, od bacare do bacare, ker ob kozarčkih in grižljajčkih se rešuje svet, dela politika, dajejo goli, tukaj se vse ve in izve. Bogati in revni, beli in plavi ovratniki, nonne in študentje, ribiči in doktorji, gospodinje in brezposelni se v bakarah razlikujejo le po tem, da ima eden raje mesne, druga pa morske cichetije. Pa tudi to le zato, ker je bila včasih cucina povera morska, saj so vsi hoteli le meso, danes pa vsi hočejo na kruhkih morske bogomolke, v rižoti morske polže in v buzari škampe nostrane, tako da je museto iz ostankov salam, ki se kuha kar tri ure, le z gorčico.
Torej je potrebno začeti navsezgodaj. Ko ribiči v Rialtu s čolnov raztovarjajo ulov na stojnice, je v Castellu čas za zajtrk v slaščičarni M. le Bonifacio. Sosedin pes laja, ker mu ne da takoj velikega marmeladnega piškota. Policijski radio poziva na hitro akcijo, njegov lastnik pa se veselo pogovarja s slaščičarjem, ki zlaga v vitrino sadne rezine, mandljeve rogljiče, marcipanove kolačke, čokoladne mini kornete. Zidar z žlico v žepu debatira o sinočnjem nogometu s študentom umetnosti s flavto v nahrbtniku. In nihče se ne zmeni za turista, ki lomita beneščino v mestu, kjer vsi govorijo (tudi) angleško.
Ko je ulov zložen, mu prižgejo žaromete, da so vse ikre rdeče in vse oči svetleče. Gò so tako majhne ribe, da veljajo za hrano revežev, ki pa je danes redka in draga; nujne so za rižoto in ribjo juho; moeche, tudi moleche, so brez oklepov, zato so le dvakrat letno, spomladi aprila in maja, jeseni oktobra in novembra, ko se raki levijo in se zato jejo s ”kožo in lasmi”, le malo pomokane in fritirane; schie, mlade kozice iz lagune, se jejo kar z lupino, ocvrte, posoljene, popoprane in iz roke; granseola, morski pajek, je najboljši od oktobra do decembra; baccala, ni iz lagune, temveč iz norveških konzerv; canestrelli so majhne Jakobove pokrovače; capelonghe, nožnice ali britvice, so najboljše surove, z limonovim sokom in olivnim oljem; folpetti so majhne hobotnice, calamaretti ali zattoletti so majhni lignji; vongole, lepotke, so surove z limono ali v busari; caparosoli, so majhne srčanke. Če pridete s hladilno skrinjo, pozimi do Slovenije ne bo težav, saj vlak s Santa Lucije vozi vsako uro. Avto pustite doma ali kje okrog Trsta, saj parkirnina v Benetkah stane kot da bi bil (avto) v postelji. Nato pa se lačni in žejni zapodite s tržnice levo in desno.
Giro de ombre
Nadaljevanje – samo za člane Šole okusov:
Potep po Benetkah
Ocena: AMO
Fotozgodba iz Benetk
Fotozgodba s tržnice Rialto
