Hrana (v) prihodnosti, brez politike

Po ljubljanskem Evropskem simpoziju hrane, na katerem smo poslušali in okušali

Piše: Uroš Mencinger

Usta so nam vedno bolj polna prihodnosti … Po eni strani zato, ker je ravno zaradi ust prihodnost vedno bolj ogrožena in zato negotova, po drugi, ker nas je vedno bolj strah, da bodo v prihodnosti usta prazna. Torej ni slučajno, da so se novembra 2021 prihodnosti polnih ust istočasno lotili tako politiki (v Glasgowu) kot kulinariki (v Ljubljani). Je pa (bila) vseeno razlika. Čeprav so tudi v Ljubljani (na Evropskem simpoziju hrane) veliko govorili, pa so za razliko od politikov vseeno tudi kar nekaj – skuhali. In to dobro! S tem pa je ljubljanski Food Summmit 2021 pod geslom Hrana za boljši jutri tudi odgovoril na izziv, ki so si ga njegovi avtorji (Martin Jezeršek, Andrea Petrini in Ana Roš) zastavili – za boljšo in trajnostno prihodnost je potrebno dobro kuhati!

Food Summit21, simpozij

Ker v teh treh dneh, ko se je v Ljubljani zbralo več kot sto chefov, kulinaričnih vplivnežev in novinarjev iz vsega sveta, se je res dobro kuhalo. Če so nam govorci na simpoziju, ki je bil dobro zastavljen – prihodnost, v kateri se cedita med in mleko, si moramo zakuhati sami -, dali le misliti, niso pa nas – zaradi preveč (razmetanih) tem, ki so probleme le odpirale, ne pa reševale – zares zbudili, so nam/jim slovenski chefi in chefinje dobesedno zaprli usta. Ne le, da se s polnimi ne govori, pač pa se ob takšnih jedeh lažje razmišlja. Točno, trajnostna (pre)hrana je lahko le dobra!

Kmetje brez ministra

Zato je ljubljanski Evropski simpozij hrane uspel že zato, ker je po dveh letih virusnega premora sploh bil! V takšnih (covidnih) razmerah so se ga namreč udeležili le tisti, ki so poslušali, okušali in si upajo. Manj je bilo (prisotnih) zvenečih imen, več pa je bilo pravega kuhanja. Manj je bilo selfiejev in lajkanja, več pa je bilo realnosti in resnic. Sploh in predvsem pa ni bilo politikov! 

Če se je prvi Food Summmit leta 2019 v Ljubljani zgodil, ker je bil to zlati čas vrhunske kulinarike in ”summit” kulinaričnega turizma, se je drugi zgodil v najtežjih časih za gostinstvo, turizem in prihodnost nasploh. Zato je (bil) drugi toliko bolj pomemben, saj se ni lotil le prihodnosti, temveč jo je tudi nastavil. To in tako se mora nadaljevati! Zato, ker se tri dni ni le dobro kuhalo in okušalo, temveč se je začelo že tudi poslušati. To potrjujeta tako udeležba novinarjev iz tujine, kot neudeležba politikov iz domovine.

Bi kdo slišal/poslušal, da je chefinj le 18 odstotkov in domačih chefov le 7 odstotkov, če se na simpoziju ne bi vse vrtelo okrog Ane Roš? Čeprav to vsem ni (bilo) všeč, pa je večerna doživljajska večerja v Cukrarni nedvoumno dokazala, kdo je glavni zvezdnik slovenske moške kulinarične scene – edina chefinja med njimi, edina z dvema mišelinkama, in edina, ki ima dovolj jajc za kazanje mišic svojega nespornega talenta in komunikativnega daru svetu, ne pa le slovencljem. Seveda pa v Sloveniji niti to ni dovolj za resornega ministra, da bi se udeležil okrogle mize, ki je posvečena njegovemu kmetijstvu. Izgovor na covid, ki smo ga slišali, je zato ravno tako butast kot je kmečka pamet, ki bi jo minister lahko slišal, zdrava! Vseeno pa se nam za prihodnost ob takšni(h) politiki(h) ni treba bati, saj ima najboljša slovenska sirarka po tridesetih letih dovolj obljub in borb, zato želi zmagati v novi bitki – za predsednico države!

Prej za 50 sitih, zdaj za 400 lačnih

Bi kdo sploh še jedel zdravo in dobro, ob vsem tem junku, reklamah, profitih, industriji, politiki? Če najboljša kanadska chefinja Colombe St.-Pierre za ljubljanski simpozij ne bi prav za ljubljanski simpozij posnela “netflix” filmčka o svojem novem rdečem kontejnerju s starim gospodinjskim štedilnikom, iz katerega zdaj postreže 400 lačnih, pred korono pa je lahko v svoji vrhunski restavraciji Chez St-Pierre le 50 sitih. Saj je bistvo v tem, da tako avtohtono kot prej kuha tudi zdaj! In če danski chef Rene Redzepi, ki se je ljubljanskega simpozija o hrani udeležil po video povezavi, ne bi med pandemijo začel peči burgerjev. Čeprav smo slišali, da niti najboljši na svetu z vrhunsko hrano, ki je še vedno prepoceni, ne more obogateti, je bil Food Summmit 2021 bogatejši za kulinarični kravl po ljubljanskih muzejih, galerijah in kulturnih prizoriščih, na katerem so slovenski chefi iz ”mladinskega” združenja JRE dokazali, da dobra hrana ni nujno draga.

Bi politika prišla na simpozij, če ne bi bilo covida in mask? Ne! Saj bi morala poslušati naturščika iz Kanade in Italije, Jeanne in Mattea, ki so jima bila oranžna vina v Brdih premalo zelena, zato sta na Kolovratu poiskala košček zapuščene zemlje, na kateri zdaj brez traktorja obdelujeta osem hektarjev in 400 vrst zelenjave. Povedala bi ji, namreč, da se klima spreminja, zato niti tradicionalno ni več dobro, saj zemlja potrebuje spremembe. Tako kot mi, zdaj, tukaj, takoj.

Bi, ne nazadnje, Cukrarna doživela takšno ”otvoritveno” razstavo, če pred njo na Ljubljanskem gradu ne bi bilo simpozija, ki je sicer ugotovil le, da vsak doma ne more imeti krave, ima pa lahko vsaj majhen vrt ali nekaj lončnic, zato bo prihodnost morda le boljša. Če se bomo, seveda, iz preteklosti, ki se ni začela šele z Escoffierjem pred 175. leti, kaj naučili, in če bomo že v sedanjosti, ki se trajnostno ne sme nadaljevati v virusno, temveč v zdravo in naravno prihodnost, kaj dobrega skuhali. Po razstavi slovenskih mišelink, njihovih dobaviteljev in kulinaričnih stvaritev pa se je končno začel party v maskah, na katerem so se tuji kulinarični vplivneži čudili, kako lahko Slovenci ob takšni glasbi tako dobro kuhamo.

Oziroma, po doživljajski večerji, ki ni bila vrhunska le zaradi hrane, temveč tudi organizacije (Jezeršek Catering), so se Petrini & co. tuji kulinarični vplivneži sicer čudili, kdo/kaj je to Avsenik, a so si zelo dobro zapomnili, kdo/kako/kaj vrhunsko kuha v Sloveniji. To pa je prihodnost – evropske gastronomske destinacije!