Preizkušamo B2B: drugi srček za Gostilno Šempeter iz Bistrice ob Sotli – Ob krškopoljskih mesninah, starem gostilniškem golažu in obujenih kopunih, ki se cedijo na mlince, je razliko dodala govedina s spenjeno frankinjo

Ocenjujeta: Violeta & Uroš Mencinger

Otroci lahko spet hodijo v šolo, odrasli pa še vedno ne smemo v gostilno … Kot da jih pogrešamo zaradi prerivanja okrog šanka, kot da vsi sedimo za eno mizo in se objemamo po vsakem hodu, kot da so dobre gostilne bolj polne od slabih trgovskih centrov!

Stari gostilniški golaž iz gostilne Šempeter

Še pomnite, kako je bilo, ko smo šli v gostilno na – koncert? To nam manjka! Da ne poslušamo le lastnega pribora; da ploska še kdo, ki ga ne poznamo; da nam šele na koncu, ne pa že na začetku, in le za domov, prinesejo račun! Pogrešamo tisto milo kakofonijo žlic, vilic, nožev, kozarcev in ploskanja z jeziki za mizo, ki ni naša domača, je pa v gostilni, ki nam je tako domača. Manjka nam tak koncert, na katerem bomo mi igrali, kar imamo najbolj radi, oni pa nam bodo kuhali, kar najbolj znajo.

Gostilna Šempeter, jabolčno žganje Renete

Ker to vse že tako dolgo traja, nam manjka celo račun, ki nam ga prinesejo, da lahko še malo posedijo z nami, mi pa ga z veseljem poravnamo, da se lahko še in čim prej vrnemo. Ker takrat v starem Svetem Petru Šempetrov gospodar natoči še Renete, ki ga niti Francozi ne bi zamenjali za svoj najstarejši kalvados.

Pogrešamo, kar ne bo le za domov

Gostilna Šempeter, pečen kopun, rdeče zelje, mlinci, smetanov krompir

Gostilno Šempeter smo B2B obiskali, da ne bi pozabili … Kako je, ko ni le za domov. Ali pa ravno zato, ker se nam je po starem gostilniškem golažu zahotelo še kopuna, ki ga je, seveda, tudi potrebno naročiti, a se vsega, kar gre z njim (regrat z ocvirki, smetanov krompir, rdeče zelje in mlinci), seveda, ne da odnesti. Ali pa ravno zaradi mlincev, ker nam jih je ob vseh doma pogretih omakah že zmanjkalo, zato smo jih hoteli poskusiti še s tistim kopunovim sokom, ki tako rad rumeno kaplja na njih.

Narezek, juha, solata tako in drugače

V vsaki domači gostilni so doma narezek, juha, solata; v enih bolj domače, v drugih bolj obilno, v tretjih bolj kot povsod. V večini narezek, juha in solata niso odločilni za razliko. V manjšini pač! Saj največ salam imajo v trgovini, toda zato si je v dobri gostilni za vsako rezino potrebno vzeti čas in najprej nos vprašati, če se strinja. Saj juha je na Slovenskem vsak dan na mizi, toda zato si bomo zapomnili le tisto, ki jo imamo tako redko priložnost srebati. Saj brez solate ni obeda, toda zato je za pripravo dobre solate potreben obred, ki se prepozna že pri olju in kisu; če ju v gostilni prodajajo tudi za domov, je že dober znak, da nista iz rinfuze ali diskonta.

Šempetrova Polička, ki ponuja izdelke lokalnih ponudnikov, je dokaz, da domače gostilne ne naredijo (le) domačini za šankom, temveč le najboljši lokalni dobavitelji vsak dan na dvorišču!

Gostilna Šempeter, deska krškopoljčevih mesnin

Zato je potrebno začeti z desko mesnin, saj sicer kopuna ne bi nič ostalo še za domov, ko bo drugo jutro obujal spomin na obisk, ki smo ga toliko mesecev tako težko čakali. Tako pa ni ostalo nič krškopoljskega pujsa, saj je dal vse za salamo, budjolo, slanino in špehovko (s sirom in okisano zelenjavo).

Gostilna Šempeter, goveja juha z zdrobovim žličnikom

Manjkajo nam gostilne, v katerih je juha v jušnikih, ti pa so iz babičine dote. Ker v takšnih gostilnah nikoli ne vemo, je boljša bučna juha po goveji, ali pa goveja pred bučno, saj so v njej zdrobovi žličniki, ki so tako mehko čvrsti, v bučni pa dimljena postrv, ki je v ocvrtku.

Pena modre frankinje

Gostilna Šempeter, hruškova pita

Po kopunu&co je potrebno v takšnih domačih gostilnah, kjer se celemu omizju cedi po bradi, končati s hruškovo pito, ker je prav ona kriva, da gostilne, v katerih še pečejo takšne pite, tako pogrešamo. Ker smo se, kajne, že naveličali panakot, ki se le pogrejejo, tiramisujev, ki se le zmešajo, zavitkov, ki se le odvijejo, tort, ki se le naročijo. Hočemo pite, ki le tako dišijo!

Gostilna Šempeter, trgana govedina, pražen krompir, zelenjavni pire, pena modre frankinje

Toda, čeprav so kopuni, ki tako tanko kikirikajo, le še z dveh kmetij, in jih znajo tako sočno kot na Kozjanskem pripraviti le še (v Ruju) na Krasu, so za drugi srček tokrat v Šempetru postregli že pred kopunom. Jušno zelenjavo, ki je osladila govejo juho, so namreč pretlačili v pire, meso, ki jo je okrepilo, natrgali, ker je to danes moderno, pražen krompir spekli na masti kot nekoč, ter čez to neklasično klasiko vseh tako dobrih slovenskih gostiln za povrh še spenili – modro frankinjo. Da se ti še bolj milo stori, kaj vse zamujamo, ko je še vedno zaprto … Čestitke za ❤️❤️ tudi zato, ker je ”penica” dobila vsebinsko, ne pa, ker je danes tako moderno, okrasne vloge!

Gostilna Šempeter, Oljevina, Molipachi

In ker se spodobi, da v takšnih dobrih domačih gostilnah tudi vino vpliva na oceno, je bil za začetek Kozinčev peneči Joker, za nadaljevanje Keltisov bizeljčan Žan, h krškopoljcu Kobalov sivi pinot in Lipejev chardonnay, za mastnega kopuna pa je bila pravšnje zadolžena Molipachijeva rdeča Oljevina. Ne, vplivala ni količina, temveč izbira; ker zna domača gostilna poiskati in ceniti najboljša lokalna (posavska) vina!