Za tiste, ki nimajo radi turistov, temveč zgolj domačine.
Piše: Uroš Mencinger
Le majhen napis na steni neko deževno decembrsko nedeljo. Skozi motno okno zdolgočasen pogled z brki, belo srajco in črnim brezrokavnikom. Na mizah karirasti prti, papirne serviete in nizko-pecljati kozarci. V kotu oljna peč, sredi gostinskega prostora iz prejšnjega stoletja. Na steni plaketa s pohvalo za hrano iz leta 1973. Na drugi steni slike najinega brkota pred 25 leti. ”Voda? Vino, belo ali rdeče?” in pisalni blok v rokah. Bere: ”Rezanci s paradižnikom, svinjskim ragujem, gobami, lahko široki ali tanki, oboji so hišni. Pa še polenta s salsiccio.”
Kdaj sva nazadnje vstopila v gostilno, ki se nama je postavila čez pot? V kateri se nisva takoj obrnila, ko sva zagledala najino mrzlo sapo nad praznimi mizami? Kdaj sva naročila, ne da bi vedela kaj, še preden sva vstopila?
A bil je še en zvok. Kuharjev, ki je vstal s stola, takoj ko sva vstopila, in začel rožljati s ponvami, še preden sva naročila. Natakar pa je imel na prsih klasičnega brezrokavnika izvezeno ime.
In Ugo naju ni vprašal po antipastijih, temveč je začel takoj s primi. Potem pa je začel prinašati, cvetačo, zimski brokoli, kodrasti ohrovt, melancane, pečeno papriko. Vino je imelo nalepko z imenom gostilne, zelenjava pa je dišala po zadovoljstvu. V gostilni se je vse ustavilo pred davnimi leti in obema akterjema je to pisalo na licu. Nedaleč stran je bila ošterija na glavnem trgu polna, toda pred njenimi vrati je bilo na jedilnem listu naštetih vsaj 30 jedi. Tukaj pa le zimska zelenjava, kuhana ali popečena, malo začinjena in skrbno zložena. Toda jajčevci so bili tanki, a prav nič izsušeni, česna in peteršilja je bilo na njih ravno za pravi okus, paprike so bile mesnate in sočne in kisle in sladke, cvetača je bila čvrsta in pekoče začinjena, cikorija je bila zvita v klobčič, ki se je v ustih lepo odvijal. To je bila vesela zelenjava! Tako kot midva, ko sva jo potresla s parmezanom in zraven glodala trdo-skorjasti kruh.
Polenta, s sirom in majhnimi kosi začinjene klobase, je bila brez oblike, malo zapečena in malo mehka, toda imela je več okusa kot večer pred tem nasveti mišelinastega chefa v luksuzni restavraciji oranžnega hotela. Tanki rezanci pa so bili dolgi in mastni, saj je bila mednje vmešana mleta svinjina, brez katere bi bile štorovke in sivke premedla spremljava. La Conca, Alatri, restavracija in pizzeria, po domače kar Da Ugo. Tipična Ciociaria!
Ciociaria ima bolj strme hribe in ožje kamnite ulice kot Toskana, manj vinogradov, toda več oljk, v dolini so vasi revnejše in na vrhovih je pozimi sneg. Toskana je sever, Ciociaria je jug, toda lastnika majhnega podeželskega dvorca Chalons d’Orange sta se iz Neplja preselila v Abruzze zato, ker sta se naveličala hektike velemesta, tukaj pa, le sto kilometrov do Rima, pa vsak hrib nasproti njunega elegantnega posestva svojo sneženo kapo in svojo kamnito vasico, v katero lahko svoje goste pošljeta brez težav in zemljevidov. Ciociaria je majhna hribovita dežela za Rimom, ki si jo lasti več italijanskih pokrajin, a zaman, saj je preveč samosvoja. Tukaj je 1919 prezimil D. H. Lawrence in napisal Zaljubljene ženske, zdaj pa je zadaj za hišo sirarna, v katero lahko zaidete tudi nepovabljeni, saj je tako malo prostora, da ga ni dovolj niti za rezervacijo. Toda krompir je vedno kuhan in zraven in čez narežejo ter natopijo sire, v dimnik potisnejo klobaso in zraven tako pridno točijo, da je noč prehitra, ceste preveč vijugave, sobe pa brez kurjave.
RAD DOBRO JEM:
LA CONCA
Via Roma 7, Alatri
+39 0775 434650
CHALONS D’ORANGE
Podeželski dvorec z bazenom in restavracijo, ki ponuja v svojem jedilnem listu lokalne sezonske jedi.
Via Colle Buono Serre di Conca 2, Alvito
+39 0776 513083
www.relaiscdo.eu
CASA LAWRENCE
Klasična turistična kmetija z zanimivo restavracijo, ki zvečer ponuja jedi, pripravljene iz sestavin, ki jih dobijo od pastirjev iz soseščine. Obvezna rezervacija.
Contrada Serre 62, Picinisco
+39 0776 688183
www.casalawrence.it