Pizza je samostojna jed, hrustljavka pa je predjed. Za obe pa lahko uporabimo enako testo, le da ga za hrustljavko tanko razvaljamo, za pizzo pa pazljivo raztegnemo. Pri pizzah smo bolj vajeni paradižnikovih (rdečih) oblog – vendar ne v Šoli okusov! -, pri hrustljavkah pa belih, na osnovi kisle smetane…

Pizza je italijanska! Brez skrbi, nočemo jim je vzeti. Zato pa smo testo zanjo raztegnili čisto tanko, da ni pizza, temveč je hrustljavka. Zaradi tega je sicer nekaj bojazni, da bodo jezni Francozi (iz Alzacije), a saj smo si od njihovega ”gorečega kolača”, flammekuechen, sposodili le dno, ne pa tudi…

Testo za pizzo raztegnite na tanko in v oval, naredite tudi manjšo krono (rob). To je zdaj hrustljavka ali flammekuechen. Ker je testo tanko in le hrusta, je na njej glavni nadev, ki je zato najboljši, če je vedno drugačen. Naj bo tokrat (jeseni) s sladkim krompirjem in kozjim sirom….

Raztegnite jo tanjše, lahko kar z valjarjem, da bo bolj dolga kot okrogla in da bo namesto pizze nastala hrustljavka. Tam v Alzaciji, kjer je doma, ji pravijo flammkuchen, ognjeni kolač. Na njej je še več prostora, da ustvarjate in raziskujete. Tukaj smo združili gobe, če ni jurčkov so lahko…

Hrustljavka, ki ni okrogla, temveč ovalna, ima (še) tanjše testo od pizze, predvsem pa nima paradižnika, vsaj ne v omaki, v kateri je za osnovo kisla smetana. Nadev, ki je večinoma zelenjavni, je drobno narezan, tako da se značilno (karamelno) in močno zapeče. Od tod tudi ime ”ognjeni kolač”, flammekuchen….