Golaž
Kje še lahko jemo dober golaž? Pred epidemijo in po njej … V kateri obcestni gostilni te po njem ne peče zgaga od podmeta? V kateri menzi je za malico meso v golažu tako mehko, da noža ni potrebno pomivati? Kdaj smo nazadnje ob prvomajskem kresu tekmovali v kuhanju najboljšega prvomajskega golaža? Kaj je še ostalo od najboljšega zajtrka na počitnicah pri babici, ki je čez hrenovko prelila še zadnje zadnje ostanke omake od že štirikrat pogretega golaža? Predvsem pa, kaj se sploh lahko naučimo od golaža, ki je, kot potrjujejo vsa ta vprašanja, najmanj cenjena jed sodobne kulinarike?! Dejansko je ravno nasprotno: golaž nas lahko nauči najboljše kuhati in največ o mesu! Mar ni to več kot dovolj, da si najboljši golaž končno skuhate sami?! Serija tečajev o znanih svetovnih jedeh, ki ne postrežejo le z receptom, kako jih najboljše skuhati, temveč tudi z napotki, kako boljše kuhati in jesti. Recepti morajo biti natančni. Kaj, koliko, kako, od sestavin do gotove jedi, ki jo boste Vi želeli in znali skuhati ter jo boste tudi Vi z užitkom pojedli. Recepti so za to, da skuhamo. Napotki pa nam ne povejo točno kaj, koliko in kako. Napotki nam le pomagajo, a tako, da nam pustijo svobodo. Napotki nas namreč učijo, kuhati in jesti. Napotki so za to, da ne potrebujemo receptov. Napotki so za to, da boljše kuhamo in jemo! Čeprav se zdi, da je najstarejša kuharska tehnika hitro pečenje, saj je človek, preden si je kupil indukcijski štedilnik, poznal le odprti (živi) ogenj, pa so mu možgani začeli rasti namesto vampa šele takrat, ko je ta ogenj začel uporabljati za – počasno pečenje. Ne nazadnje tisti, ki ste na prvomajske piknike hodili že takrat, ko so na njih še pekli vole, dobro veste, da je za tako veliko žival potrebno dolgo stati v vrsti. Potem je trajalo do 9. stoletja, da so madžarski pastirji v kotliček, ki so mu rekli bogrács, dali velik kos mesa in ga nad žerjavico prelili z vodo. Zjutraj so pristavili trdo in žilavo, da je bilo do poldneva mehko in sočno. Čeprav takšen bográcsgulyás še ni bil golaž, temveč gulyásleves, golaževa juha, pa ravno njegov nastanek dokazuje, da je osnovno poslanstvo golaža mehčanje mesa. Kajti čebula je prišla na Madžarsko šele v 15. stoletju, z neapeljsko princeso Beatrice, ki se je 1476 poročila z ogrskim kraljem Matijo Korvinom, papriko pa so vanj dodali še pozneje, saj jo je moral Krištof Kolumb najprej prinesti iz Amerike (1492), Madžarom pa so jo, najbrž, prinesli šele Turki s svojim Otomanskimi osvajalnimi pohodi (v 16. stoletju). A prednik današnjega golaža je nastal šele v 19. stoletju, ko sta (1859) brata Palfy v Szegedu uspela paprikam odstraniti semena, z njihovimi končiči vred, v katerih je skoncentriranega največ pekočega kapsaicina. Za golaž je namreč potrebna sladka (mleta) paprika, torej édes, le po želji pa lahko najbolj hrabri za večje bolečine dodajo najbolj pekoči erős. Leto 1879 šteje za rojstno leto ”avstrijskega” golaža, saj se je nad njim navdušil cesar Franc Jožef, ki ga je vpeljal na svoj dvor. Prav Avstrijci so golažu dali njegovo današnjo obliko (in recept), tako da so ga dejansko prevzeli od Madžarov. Dandanes velja, da je golaž dunajska jed. Sicer pa je golaž konec 19. stoletja s posredovanjem velikega freancoskega chefa Augusta Escoffiera, ki ga je kuhal v Monte Carlu, postal še preden so ga vzljubili dunajski fijakerji, mondena jed. Na madžarskem je chef Károly Gundel (1883 – 1956) v svoji Majhni madžarski kuharski knjigi (1937) zapisal kar osem golaževih receptov. Najboljšega med njimi lahko še zmeraj poskusite v ”njegovi” restavraciji Gundel v Budimpešti, ki je sicer najbolj znana po orehovih palačinkah z rumom. Ker golaž ”najslabše” kose spreminja v najboljše, ni čudno, da je dober golaž dandanes pri nas tako težko dobiti, saj vsi hočejo le hitro peči, kar pa se da le z ”najboljšimi” (beri: najdražjimi) kosi. Jemo zato vsaj dobre stejke? Ne! Kajti ne moreš dobro speči niti pljučne, če nisi prej skuhal dobrega golaža. Le z golažem se naučiš bistvenega pri mesu. Golaž je namreč najboljši primer, kako se trdo spremeni v mehko, kar koristi tudi stejku, saj gre za podobnost, četudi na ravno obraten način. Stejki (fileji in podobni kosi) so namreč najprej mehki, a hitro jih slabi kuhar lahko spremeni v trde. Da mišice lahko premikajo kosti, morajo biti nanje pritrjene. Za to uporabljajo kolagen, beljakovino, ki je v koži, kitah, hrustancu, veznih tkivih živalskega mesa. Zaradi njega je meso žilavo ali pa mehko. S segrevanjem, ki ne sme biti premočno, mora pa trajati dolgo, kolagen spremeni svoje trdo stanje v mehko; oziroma, če je segrevanje močno, postane še trši, ker se napne in zakrči, zato mora biti močno segrevanje kratkotrajno, da mu to ne uspe (pomembno za stejke!). Ko se temperatura spet zniža, se kolagen želi povrniti v prejšnjo obliko; ker pa smo ga segrevali počasi in dolgo z dodatkom tekočine, mu to zaradi vezave vode ne uspe. Tako iz kolagena nastane želatina, iz nje pa dobra omaka, ki lepi ustnice. Bistveno, ker spreminja zakrčenost v voljnost, neužitno v užitno, neokusno v okusno, slabo v dobro, je, torej, počasno kuhanje. Seveda so temu pra-kuharskemu načinu za svetovno slavo hvaležne številne jedi, toda vseeno največ o njem pove golaž. Zato, ker pojasni tudi razliko med kuhljanjem in dušenjem! Dušenje je sicer vrsta počasnega kuhanja, vendar za golaž ni nujno, da ga dušimo, je pa nujno, da ga počasi kuhamo. Pri dušenju meso najprej hitro suho toplotno obdelamo, nato pa še dolgo mokro. Pri počasnem kuhanju pa mesa najprej ne popečemo. Za golaž je (boljše) slednje. Meso pred dušenjem hitro popečemo z vseh strani zaradi zapečenega okusa (ki je rezultat Maillardove reakcije in karamelizacije sladkorjev). Dušene jedi imajo zato globlji, bolj poln, kompleksen, krepek, bogat, zapečen okus. A za vse to pri golažu poskrbi že čebula, ki jo zato potrebujemo veliko (toliko kot mesa) in jo pražimo počasi in dolgo, na koncu pa ji obilno dodamo še mleto papriko, ki s sladkostjo, pikantnostjo in dimno noto doda še svojo porcijo zapečenosti. Zaradi zapečenosti pa tudi velja, da je pogreti golaž najboljši … Ker je z dolgim kuhanjem meso razpadlo, je v omaki veliko želatine, zaradi katere se golaž v hladilniku do drugega dne strdi (želira). Ko ”trdi” golaž nato pogrevamo, to ne počnemo dovolj počasi in nežno, ne da bi se na dnu malo prismodilo. Pa smo spet pri Maillardovi reakciji in zapečenosti. Še zadnji razlog, da golaž kuhljamo, ne pa dušimo, pa je samo meso. Ker je ”najslabše”, ima namreč največ okusa. Kdor ne verjame, naj za govejo juho skuha T-bone … Golaževo meso ne potrebuje Maillardove pomoči, ker ni pusto in dolgočasno. Potrebuje pa golaž kvečjemu dodatek kakšnega ”boljšega” kosa zaradi lepšega videza in nežnih duš, ki so a priori proti žilam in kitam. V tem primeru žrtvujemo za mir v hiši kos oreha iz govejega stegna in ga najprej popečemo, preden ga začnemo kuhljati. Dober golaž se nikoli ne zgosti z moko! V dobrem golažu se ne uporabljajo nobene druge začimbe kot kumina (tudi kumin, rimska kumina) in mleta paprika (sladka in pekoča). In v dobrem golažu tudi ni vina. Lahko je le ob njem. Praženje čebule za golaž Enaka količina kot mesa. Narezana ”za mali noht” velikosti (nasvet mojstra za golaž Petra Panzerja iz najboljše avstrijske restavracije Steirereck), da pri praženju ne izgubi preveč vode. Za lepšo barvo se jo malo posoli. Najprej se na srednji temperaturi praži na maščobi, potem pa se doliva voda, da dolgo še kuhlja. Praženje čebule za golaž Za pravi golaž je goveje, za bograč mešano, tudi divjačina, za segedinski golaž pa svinjsko. Enolončnice z mleto papriko, ki so podobne golažu, so tudi brez mesa. Od govedine mesar priporoča bočnik, Steirereck telečje ličnice, modernistično kuhanje wagyu ličnice, Šola okusov pa bočniku in govejim ličnicam doda še goveji rep. Priloga, ki se ne kuha z golažem (se pa z golaževo juho). Madžari sicer prisegajo na vlivance, csipetke, Avstrijci na sveže kajzarice, Primorci na polento. Pravi golaž ga ne dopušča, inačic pa je veliko, od dodajanja čebuli, skupaj s svežo papriko, do paradižnikovih past, od mezge do ajvarja. Pomaga barvi, čeprav mora biti golaž temen, in sladkosti, posebej če sladko mleto papriko kombiniramo s pekočo, ki je lahko tudi dimljena. Ko smo spremenili trdo v mehko, nam ostane, da še počasno v hitro. Za to ”čarovnijo” moramo začeti še dan prej kot sicer in meso za golaž marinirati! Čeprav ”slabih” kosov ni potrebno popeči, jih je pa priporočljivo najprej preko noči marinirati v olju, s kumino in majaronom. Tudi zato je najboljši pogreti golaž … Prvi dan dolgo mariniranje, drugi dan dolgo praženje čebule in še daljše kuhljanje mesa, tretji dan, ko končno jemo, pa je ”slabi” golaž na mizi hitreje od najboljšega ”hitrega” zrezka, ker ga je potrebno le – pogreti! Stari gostilniški golaž iz gostilne Šempeter V času korone, ko smo (bili) srečni, če smo iz kakšne gostilne lahko odnesli kaj za domov, smo v kozjanski gostilni Šempeter v Bistrici ob Sotli ”odkrili” stari gostilniški golaž s kruhovo štruco v kozarcu za vlaganje, da ga je bilo doma potrebno le pogreti. Golaž je gostilniško vzorčen! Točno takšen kot mora biti, oziroma kot ga v stari, domači, odlični, podeželski gostilni tudi pričakuješ. Zaradi takšnih golažev imamo takšne gostilne najraje! Oziroma, v Gostilno Šempeter gremo na pečenega kopuna z mlinci in rdečim zeljem, za domov si pa vzamemo še stari gostilniški golaž. Gospodar Srečo Kunst je o golažu, ”jedi, ki smo ji gostinci in sodobni način priprave vzeli dušo”, v Šempetrovem Priročniku (jedilni list v obliki časopisa) zapisal: Stari gostilniški golaž iz gostilne Šempeter Seveda je golaž zelo individualna jed, saj imamo receptov toliko kot kuharjev, oziroma kuharic. Naš recept izvira iz predvojnih časov. Zapisala ga je moja teta Mica, ki je pomagala v gostilni Pri Bračovi Neži, kasneje pa ga je prevzela tudi moja mama Tončka in ga uporabljala vse do konca osemdesetih let. Poimenovali smo ga Stari gostilniški golaž. Ob pomoči naših mesarjev, ki nam zagotavljajo zares odličen goveji bočnik od preverjenih rejcev goveda, nam je uspelo skuhati golaž, za katerega smo prepričani, da vas bo navdušil. Upamo, da smo golaž kot dobro znano gostilniško jed uspeli ohraniti v vsem njegovem sijaju in mu vrniti dušo.” Pa še golaževa zanimivost iz Kunstovega Priporočnika: ”V 19. stoletju je veljalo, da v kulinariki ni dosti boljših kombinacij od madžarskega golaža, dunajske žemlje in plzenskega piva.” Recept za Gulyásleves, kot ga je chef Károly Gundel objavil v svoji Mali madžarski kuharici. 360 g govejega bočnika ali vratu, 80 g svinjske masti, 150 g čebule, 15 g sladke mlete paprike, sol, 2 stroka česna, 1 žlička mlete kumine, 800 g krompirja, 1 l goveje jušne osnove, 140 g zelene paprike , 60 g svežega paradižnika Meso zreži na 1,5 do 2 cm velike kose. Raztopi mast in v njej praži sesekljano čebulo do zlato-rumene barve. Zmanjšaj temperaturo, dodaj papriko, dobro premešaj, dodaj meso, mešaj, dodaj sol. Ko meso porjavi in je vsa tekočina izparela, dodaj kumino, sesekljani česen, zalij z malo vode. Pokrij in počasi duši, občasno premešaj. Meso mora kuhljati, ne vreti. Medtem nareži krompir, zeleno papriko in paradižnike na 1 cm velike kocke. Tik preden je meso mehko, odkrij in tekočino reduciraj, nato dodaj krompir, zeleno papriko in paradižnik, zalij z jušno osnovo in kuhaj še do mehkega krompirja. Če ne zaliješ z juho, nastane pörkölt. V svoji bibliji modernistične kuhinje v petih knjigah, Modernist Cuisine, se je Nathan Myhrvold lotil tudi madžarskega golaža. Njegov postopek traja priprave golaža traja kar pet dni, za kuhanje pa potrebuješ dobro opremljen kemijski laboratorij. Modernistični golaž je sestavljen iz temnega govejega fonda, paradižnikovega konfita, golaževe juhe, wagyu govejih ličnic, dimljenega paprika pireja, goleževe glazure, zakuhe csipetke, komprimirane okisane zelenjave s koprom in rženega kruha. Za golaževo juho na olju grozdnih pešk popeče paradižnikov konfit, ki ga deglazira s sokom rdeče paprike. V govejem loju do temnega dolgo praži veliko rdeče čebule. Oboje zmeša, zalije z govejo osnovo, začini s kumino, kuminom, črno kumino, poprom, sladko in pekočo mleto papriko ter to sous vide kuha na 85 stopinjah poldrugo uro. Nato zbistri s centrifugiranjem in ohladi. Pobere maščobo in oboje shrani na hladnem. Wagyu goveje ličnice z dodatkom dela golaževe juhe in njene maščobe kuha sous vide 72 ur na 62 stopinjah. Za paprika pire svežo rdečo papriko, rdečo čebulo, gnjat in dimljeno mleto papriko, z dodatkom malo golaževe juhe, kuha sous vide 2 uri na 85 stopinjah, nato pretlači in pire precedi. Začini s kisom in soljo ter zgosti z modernističnim škrobom (Ultra-Sperse 5). Za golaževo glazuro preostanek golaževe juhe močno reducira. Modernistični golaž postreže tako, da goveje ličnice premaže z golaževo glazuro, doda pire dimljene paprike, v kisu in kopru komprimirano zelenjavo (posebna zgodba), popečene csipetke (madžarske vlivance; posebna zgodba) in zapečen rženi kruh (posebna zgodba). Pri mizi nato zalije še z golaževo juho. Madžari so si ga izmislili, toda Avstrijci so ga proslavili in potem se je razširil po vsem svetu, tako da so iz osnovnega nastali številni novi recepti, ki jim je ostala skupna le še mleta paprika. Čeprav je pravi golaž iz govejega mesa, je na golažev kuharski način mogoče zmehčati tudi druge vrste mesa, golaži pa so tudi brezmesni, zelenjavni, morski, s čimer pa se spreminja tudi čas priprave. Resda je ena od najbolj pomembnih lastnosti golaža počasno kuhanje, toda da se ga skuhati tudi na hitro. Golaž iz treh vrst govejega mesa: ko v Šoli okusov želimo preprosto, čim prej gotovo, po možnosti pogreto, takrat ga skuhamo po tem receptu! V Šoli okusov ne kuhamo le za recepte, temveč tudi zase. Za recepte, namreč, kuhamo vsak dan nekaj novega, zase pa kdaj tudi kaj ponovimo. In ko ponovimo, je velikokrat nekaj ”na žlico”, preprosto, torej, čim prej gotovo, po možnosti pogreto. Torej golaž ponavljamo … In takrat ga skuhamo po tem receptu! Saj vemo, da golaža doma ne kuhate... Ta sicer ni pravi, je pa vsaj tako dober, pa še globok je bolj od madžarskega originala! Peče prijetno, limona kisli osvežilno, kumino uspešno zamenjujejo semena koriandra, krompir pa sploh ne potrebuje kruha. Ta sicer ni pravi, je pa vsaj tako dober! Po njem zračenje ni potrebno, saj se vse dogaja v pečici, obilnost čebule pa nadomesti pestrost zelenjave. Pa še globok je bolj od madžarskega originala! Peče prijetno, limona kisli osvežilno, kumino uspešno zamenjujejo semena koriandra, krompir pa sploh ne potrebuje kruha. Začudila se je: ”Golaž?” In ji je ugodil - saj ne bo navaden, saj ga bom malo izboljšal, z bučo, kisom, pečico in krompirjevimi cmočki … ”Cmočki so odlični. Napiši recept, da jih bom lahko uporabila še kje drugje.” Je bila to pohvala ali navodilo? Zato je vprašal: ”Kaj pa golaž?” ”Tako je dober, da bi si ga najraje še enkrat naložila. A zdaj je spet prostor v skrinji, zato ga bom raje zamrznila. Prihodnjič, ko bom jaz na vrsti, a ne bom imela veliko časa, nama ga bom pogrela. Zeljni golaž s papriko in choriza klobaso. Segedinski golaž, vendar brez svinjskega mesa. Saj nismo proti segedinskemu golažu, pa čeprav menimo, da je v njem velikokrat preveč (svinjskega) mesa. A tokrat smo imeli srečo in našli na gorenjski kmetiji (Planjava, Šenčur) tako lepe paprike tako nenavadnih oblik in barv, da nismo hoteli spet Madžarov poklicati na pomoč. Torej smo skuhali golaž iz kislega zelja s svežo papriko in vanj namesto svinjskega vratu zamešali v nadev še pekočo paprika-klobaso (chorizo). Golaž velja za ”manj vredno” jed, še posebej, če je brez mesa. Vsi ga imamo, sicer, radi, a nihče ga ne povabi na poroko … Šola okusov, spremeni prosim žabo v kraljeviča! Razen težke železne posode smo uporabili še žar in razen krompirja še bučo. Počasno kuhanje smo zamenjali s počasno vodno kopeljo (sous vide). Namesto madžarske sladke paprike smo uporabili špansko dimljeno. Veliko čebule smo nadomestili z velikimi podolgovatimi rdečimi paprikami. In namesto govejega mesa smo uporabili moškatno hobotnico. Polenta, jurčki in dimljena rikota, ker imamo radi na žlico, čez dober golaž pa ga ni. Zakaj ne bi bil, torej, golaž iz jurčkov? Ko je gobja letina dobra, se Slovenci zapodimo v gozdove in takrat ni dovolj le velik zamrzovalnik, temveč potrebujemo tudi čim več gobjih receptov. Vsak dan gobe, ko je njihova sezona, gre, a ne vsak dan na enak način. Zato so tokrat na golaž, pa čeprav so tukaj tudi v raguju. Imamo pač radi na žlico in čez dober golaž ga ni. Zakaj bi, torej, bil le iz govejega mesa? Če si mesojedec, ni nujno, da ješ meso … Krompirjev golaž je najboljši dokaz za to čudno trditev. Prvič, ima bistveno, kar krasi dober golaž, to pa je gostljata, polna, krepka, rahlo pekoča in globoka omaka. Če si mesojedec, ni nujno, da ješ meso … Krompirjev golaž je najboljši dokaz za to čudno trditev. Prvič, ima bistveno, kar krasi dober golaž, to pa je gostljata, polna, krepka, rahlo pekoča in globoka omaka. V tej omaki pa sploh ni mesa! In, drugič, čeprav je golaž krompirjev, ni vegetarijanski, kajti boljši je tudi zato, ker se ni začel na olju, temveč – svinjski masti. Recepti z lignji se v Šoli okusov lepo množijo. To potrjuje dvoje, prvič, da so lignji v naših krajih res priljubljeni; in drugo, da je ravno zato, ker so tako priljubljeni v gostilnah, potrebno to bojkotirati s pripravo lignjev - na drugačen način! - doma. Lignji so predobri, da bi jih degradirali na množično prehrano a la ocvrti, pariški, žar. Dajte jim priložnost! Tako, da jih dovolj dolgo kuhate, saj bodo tako med spreminjanjem svoje strukture, od mehke (hitro pečenje), preko trde (predolgo pečenje) do spet mehke (potrpežljivo dušenje), naredili sproti še gostljato omako. Lignjev golaž! V zmoti kuha tisti, ki lisičkam namenja le stransko vlogo - prilogo. Še bolj pa tisti, ki misli, da lisičke sicer lepo dišijo, a v jedeh je njihov okus dolgočasen, tekstura pa frotirasta. Potrebujejo le pravo omako in natančen postopek, pa goveji golaž ostane za malico, takšen iz lisičk pa za slavnostni obed. V zmoti kuha tisti, ki lisičkam namenja le stransko vlogo – prilogo. Še bolj pa tisti, ki misli, da lisičke sicer lepo dišijo, a v jedeh je njihov okus dolgočasen, tekstura pa frotirasta. Potrebujejo le pravo omako in natančen postopek, pa goveji golaž ostane za malico, takšen iz lisičk pa za slavnostni obed. Bodite pozorni na začinjanje – lisičkam je všeč pekoča paprika, a golaž potrebuje tudi sladkost kumine. Zato pa je zraven krompir, ki posodi svojo zapečenost. Nekaj na žlico? A da se tudi grize. Pa da pogreje telo in dušo. Ker je pisano, raznovrstno, barvno, teksturno, dišeče in predvsem okusno. Ker je hitro gotovo. Ker je tako enostavno, da se ne moreš zmotiti. Nekaj na žlico? A da se tudi grize. Pa da pogreje telo in dušo. Ker je pisano, raznovrstno, barvno, teksturno, dišeče in predvsem okusno. Ker je hitro gotovo. Ker je tako enostavno, da se ne moreš zmotiti. Ker je zraven najboljši kar kruh, da je le skorja sveža in sredica mehka. Ker je lonec dovolj velik, da ni le za en krožnik, temveč da nima dna. Ker je golaž, toda iz zelenjave. Za pravi segedinski golaž je potrebno najprej najmanj dve uri dušiti kislo zelje, nato pa še najmanj dve uri svinjsko meso. A tudi potem še ni konec, saj je segedin najboljši šele jutri. Zato vam v Šoli okusov pomagamo v eni uri in že danes. Za pravi segedinski golaž je potrebno najprej najmanj dve uri dušiti kislo zelje, nato pa še najmanj dve uri svinjsko meso s tem dušenim zeljem. A tudi potem še ni konec, saj je segedin najboljši šele jutri. Zato vam v Šoli okusov pomagamo v eni uri in že danes. A le, če imate vedno pri roki lep in dovolj velik kos slanine. SORODNI TEČAJIKaj nas nauči madžarski golaž?
Golaž nas nauči dvoje: najboljše kuhati in največ o mesu – Golaž spreminja najslabše kose mesa v najboljše in počasno kuhanje v najhitrejše – Mar ni to več kot dovolj, da si najboljši golaž končno skuhate sami?
Kaj nas naučijo?
Kaj je to: ženski golaž?
On zanjo kuha golaž
On zanjo kuha golaž
Pred davnimi leti
Poslanstvo golaža je v tem, da najslabše kose mesa spreminja v najboljše, kar mu uspeva z najstarejšo kuharsko tehniko, ki počasnost spreminja v hitrost … Nemogoče je pri golažu, torej, mogoče!
Najboljši in najslabši kosi
Kuhljanje in dušenje
Kuhljanje v domači pečici
Kuhljanje v domači pečici
Pravila dobrega golaža
Nikoli
Čebula
Meso
Krompir
Paradižnik
Hitro in počasi
Stari gostilniški golaž
”Nekdaj se je golaž jedel za dopoldansko malico, ki je bila vmesni obrok med zajtrkom in kosilom, a ni bila tako obilna kot je danes, ko malica večini ljudem nadomešča kosilo. V želji ugoditi gostom smo gostinci začeli povečevati porcije, zgoščevati golaž z moko oz. gustinom, dodajati razne začimbe, da bi ojačali okus, kar je zelo poslabšalo kvaliteto golaža.
Stara madžarska golaževa juha
Novi, modernistični golaž
Golaževi recepti
Golaž iz treh vrst mesa
Golaž iz treh vrst mesa
Goveji golaž iz treh vrst mesa
Goveji golaž iz pečice
Goveji golaž iz pečice
Goveji golaž iz pečice
Goveji golaž z bučo
Goveji golaž z bučo
Goveji golaž z bučo
Zeljni golaž s papriko
Zeljni golaž s papriko
Zeljni golaž s papriko
Bučin golaž z moškatno hobotnico
Bučin golaž z moškatno hobotnico
Bučin golaž z moškatno hobotnico
Polenta, jurčki in dimljena rikota
Polenta, jurčki in dimljena rikota
Jurčkov golaž s polento in dimljeno rikoto
Krompirjev golaž s papriko
Krompirjev golaž s papriko
Krompirjev golaž s papriko
Lignji na golaž s polentinimi njoki
Lignji na golaž s polentinimi njoki
Lignji na golaž s polentinimi njoki
Golaž z lisičkami
Golaž z lisičkami
Golaž z lisičkami
Krompirjev golaž z bučo in puranom
Krompirjev golaž z bučo in puranom
Krompirjev golaž z bučo in puranom
Hitri segedin s slanino
Hitri segedin s slanino
Hitri segedin s slanino
Tečaj: quiche in tarte
Tečaj: quiche in tarte
Tečaj: kari in curry
Neomejen dostop do Kuhinje.
Neomejen dostop do Gostilne.
Neomejen dostop do Chefov.
Neomejen dostop do Potepa.
Neomejen dostop do B®loga.