Oborožitev doma

Kaj se boste naučili?

- Kaj potrebujete v kuhinji.
- Česa ne potrebujete v kuhinji.
- Da nič ne pomaga še tako drag avtomobil, če nimaš vozniškega izpita.
- Kako so opremljene slovenske gostinske kuhinje.
- Kako je opremljena kuhinja kulinaričnega kritika.
- Da je tudi glavno orodje domačega chefa dober nož.

Kaj v kuhinji potrebuje domači chef in česa ne potrebuje tisti, ki bi rad kuhal, a z nakupovanjem išče izgovore, da mu ni treba - Novi stroj, lonec, nož ali nova kuhinja še ne ustvarijo nadokusa.
Piše: Uroš Mencinger
 
Kaj potrebujemo v kuhinji? Koliko metrov delovne površine. Koliko kubikov omar? Koliko ponev, koliko loncev, koliko nožev? Kakšen štedilnik, kakšno pečico, kakšen pomivalni stroj? Katere vse male in katere velike gospodinjske aparate? Kaj naj bo profesionalno in kaj ”amatersko” (gospodinjsko)? Kaj vse od tega, kar uporabljajo v svojih kuhinjah pravi chefi, potrebujemo tudi domači chefi? Ne bojte se, ni tako hudo.
Nič ti ne pomaga še tako lep, velik in drag avtomobil, če nimaš vozniškega izpita in/ali ne veš, kje je zavora, kako se obrača volan, po kateri strani ceste se vozi pri nas. Tisti nadebudnež, ki najprej začne z opremo, si najprej nabavi najdaljšo kuhinjo in jo najboljše opremi, ne bo nikoli postal domači chef! Vprašanje je, če bo kdaj sploh začel kuhati … Saj kuhinja in njena oprema ne bosta nikoli popolni. Vedno se nam bo zdelo, da kaj še manjka, vedno nam bo industrija ponujala nekaj še boljšega, vedno bomo našli izgovor, da ne kuhamo, v tem, da ne moremo, saj nimamo tega in onega.
Zato tukaj in zdaj ne bomo o oborožitvi, temveč o neoborožitvi! Kaj nam bo kuhinja na metre, s skrbno zloženimi lonci in piskri iz reklam in štedilnikom, ki je računalniško povezan s hladilnikom, če pa - sploh ne kuhamo! Zato, čeprav je vprašanj v prvem odstavku veliko, ne bomo iskali odgovora, kaj vse domači chef potrebuje v svoji ”profesionalni” kuhinji, temveč ugotavljali le, česa vse ne potrebuje.
Chefi so opremljeniNajboljše so tiste jedi, v katerih je največ prvinskega okusa sestavin! To smo izrazili tudi s formulo, nadokus je: (SESTAVINE + TEHNIKA) x IZVEDBA. Pomeni:

Brez najboljših sestavin noben še tako moderen, drag, visokotehnološki in zapleten aparat ne more ustvariti najboljše jedi.
Brez kuharskega (tehničnega) znanja ti še tako drag nož ne bo zrezal najboljše sestavine, temveč le tvoj prst.
Ne opremljaj kuhinje z izgovorom, da brez tega, tega, tega, tega, saj vedno kaj manjka, ne moreš začeti kuhati, ker na ta način ne boš nikoli kuhal in ne boš nikoli znal dobro jesti!

Če tega ne verjamete, se odpeljite na izlet. Recimo v Dolomite, kjer je na robu Cortine d’Ampezzo lesena koča, v kateri je kuhinja velika 3 x 2 metra. Toda Tivoli ima upravičeno 1 Michelinovo zvezdico! Oziroma, če bi bila kuhinja večja, ne bi imel dveh ali treh.
Ali pa pojdite na Cres. Tam je v Filozićih voda iz vodnjaka, elektrika iz agregata, kuhinja pa pod vedrim nebom, toda jeleni sami pridejo na prag, da vam skuhajo divjačinsko gregado.
Nalašč ne omenjam slovenskih primerov. Ker slovenske gostilne so na splošno zelo dobro opremljene! Skoraj je ni, ki nima paco jeta … V vseh že kuhajo v vakuumu …Brez najnovejšega keramičnega žara so le tiste, ki so ga že zamenjale za najnovejšo pečico na oglje ali elektronsko krmiljeni smoker na drva … Sicer pa, da ne bom le pred tujim pragom; ko smo odpirali (mariborski) Rožmarin, smo kupili tudi tehnologov strokovni nasvet, da nujno potrebujemo velik kotel, kakršne sicer uporabljajo v tovarniških menzah za golaž in druge množične enolončnice. Potem pa se je v veliki in super opremljeni kuhinji, v kateri se je pripravljal fine dining, vsak dan sprožil požarni alarm zaradi napačno projektirane napeljave.
Posoda brez pravega dnaNadaljujem pred lastnim pragom. Dolga leta sem bil ponosen, da imamo doma AMC posodo. Nabavili smo jo kot življenjsko naložbo, saj ima življenjsko (dosmrtno) garancijo. In res je posoda še vedno kot nova. Še posebej, ko se spraviš nanjo s posebnim čistilom, kar se sicer dogaja na prestopno leto. Kakorkoli, po dolgih letih vsakodnevne uporabe posoda ni še čisto nič poškodovana, razmajana, zlomljena. Tudi senzorji za toploto na pokrovkah še vedno brezhibno delujejo. A zato se je poškodoval, pravzaprav zlomil, štedilnik. In je dosmrtna posoda izven uporabe.
To ”čudežno” posodo, v kateri se da peči brez olja in kuhati (skoraj) brez vode, smo, namreč, nabavili že, ko so bili najboljši štedilniki še na plin. Potem pa jim je postalo prevroče, zato so postali najboljši na indukcijo. A da ne bi zavrgli posode, ki je bila še ”predindukcijska”, smo kupili novi štedilnik s sistemom kuhalnih plošč 2+2, torej dve indukciji in dve klasični električni plošči. Z oljem smo pekli na indukciji, zdravo pa kuhali na klasiki … Zaradi prvega smo sicer potrebovali novo posodo, a nam z drugim vsaj ni bilo potrebno zavreči (drage) stare posode.
Nato pa se je na 2+2 zgodil tresk in smo morali kupiti novi štedilnik. A kaj, ko kombiniranih več ni. Adijo, čudežna posoda (brez indukcijsko uporabnega dna). Ko enkrat začneš kuhati z indukcijo, ne moreš v avtomobilu več odpirati oken s kljuko … Če ne drugega, je v kuhinji (in v avtomobilu pri zaprtem oknu brez klime) dosti bolj vroče.
In tako smo ugotovili, da zdaj, ko ne moremo uporabljati več stare posode, potrebujemo še več nove. Dolgo smo iskali, ker ni enostavno kupiti kozico, da je nizka, a da ni z ročajem, in lonec, da je dovolj velik, v enem. Ko smo to kombinacijo našli, smo ji doma v omari poiskali prostor. In tam našli že staro - enako!
Tri kuhinje in pokvarjen štedilnikZato ne vem, če lahko kulinarični kritik, ki mu je prehranjevanje (in kuhanje!) delo, svetuje, česa v kuhinji - ne potrebujete. Da boste ta dvom razumeli, naj opišem našo kuhinjo. Ker ni ena, temveč so tri.
Glavno kuhinjo smo dali izdelati po meri, ko je v stari, ki je bila na metre, gostoval eden najboljših slovenskih chefov, a pustil takšen nered, da je bila le še za stran. Delovna površina ima zato do hrbtenice prijazno višino, pečica je v višini ramen, predali se sami zapirajo, njihove površine nimajo izboklin, pomivalno korito ima teleskopsko pipo, kot zapolnjujejo nujni gospodinjski aparati (mešalec, sekljalec, opekač, kavni avtomat), ki so tako ves čas na dosegu roke, lonci so spravljeni blizu štedilnika, nad poglobljenimi in dvojnimi predali za krožnike je izvlečna miza za oblaganje krožnikov.
V starem delu hiše, ki ima po stari slovenski navadi polno ”novih” prizidkov, je pomožna kuhinja. V njej so cvrtnik, da ne smrdi v glavni kuhinji, sous vide aparat, ki dela tudi ponoči in zato tukaj nikogar ne moti, velika miza z valjarjem za testenine, ker zanje sicer ne bi bilo drugje prostora, dodatni štedilnik, za vsak slučaj, dodatna pečica, da peka kruha ne ogreva stanovanja, sušilnik, če bo kdaj preveč obilna letina gob, in veliko predalov, ki so polni kozarcev, krožnikov, posod, pribora, aparatov in še marsičesa, kar se je  nekoč morda še uporabljalo, zdaj pa se zagotovo ne bo več.
Na vrtu je vrtna kuhinja. V njej je bilo že vsaj deset vrst roštiljev. Trenutni je na plin, s tremi polji, pokrovom in nadstreškom. K njemu je potrebno prišteti razsvetljavo, delovno mizo in posodje, vok, plančo in litoželezno ponev. Ker je žar velik, potrebuje več velikosti vrtnih miz in veliko število stolov, kar vse je potrebno nekje hraniti.
Sicer pa je hranjenje največji izziv - kuhanja! V predsobi, skozi katero se gre v kuhinjo, smo zato omaro za čevlje žrtvovali za omaro za krožnike, v drugi predsobi, v katero se pride iz kuhinje, pa so še kuhinjski aparati (poklopni opekač, vakumirka, mikrovalovna pečica, rezalnik) in posodje (težke litoželezne ponve in lonci, keramični kamen za peko kruha in pizz), ki niso nujno vedno pri roki. Na srečo je dovolj prostora še za pomožni hladilnik in zamrzovalno, toda majhno, omaro. Ena cela omara je namenjena posodam z različnimi vrstami moke, ena cela polica pa posodam za različne droži.
Pravzaprav le v shrambi ni nobenih aparatov. Na tleh je ilovica, na policah ozimnica, na vrhu polic pa so kupi kozarcev za vlaganje, ki se več ne uporabljajo, in plastičnih posod za shranjevanje, ki bodo morda kdaj prišle prav.
Sicer pa to še ni vse. Želje so, namreč, še velike. V glavni kuhinji bi bila dobrodošla še ena pečica, širša in tudi parna, tudi novi štedilnik bi bil boljši širši, prav bi prišel termomix in tudi novi sous vide aparat bi bil pri roki. V pomožni kuhinji je rezalnik že top, valj za testenine je še ročni, ni stroja za sladoled in tudi ne ledomata. Na vrtu pa manjkajo smoker, krušna peč in pomivalno korito. Najbrž bi se našlo še kaj. Če bi bilo dovolj prostora in še, kajne, česa.
Tudi domači chef z nožem na potVse to ni bilo hvaljenje, ker mi gre, pravzaprav, na jok. Koliko več izletov, mišelink, penin … bi lahko bilo, če ne bi bilo preveč (slabih) nakupov! A to sem spoznal šele takrat, ko se je pokvaril štedilnik. Namesto njega smo nekaj mesecev uporabljali mobilno kuhalno ploščo. Nanjo sicer ni šla AMC posoda in njena indukcija ima slab termostat, zaradi katerega ni večopravilnosti, saj je potrebno dogajanje v loncu ves čas in budno opazovati, toda vseeno je tudi v takšnih ”kamping” razmerah Šola okusov delovala, vsak dan so nastajale nove jedi in, predvsem, nismo bili lačni.
Le to sem vam želel povedati, preden se odločite za novi nakup tistega, kar ne potrebujete. Oziroma, četudi si želim kolekcijo damastnih japonskih nožev, nisem čisto nič manjši domači chef, ker imam le štiri nože, a zato vsakega za svoj namen in za vse skupni etui, da jih lahko vzamem povsod s seboj. Saj smo vendar chefi!
Zakaj NAROČNINA

19 razlogov za 19 evrov

Zakaj plačati članarino za vivi.si, če pa je na medmrežju vse brezplačno?!

Klik

19 razlogov za 19 evrov

Samo za aktivne dobrojedce!

Celotna vsebina Šole okusov in spletnega portala vivi.si je namenjena samo aktivnim dobrojedcem - članom! S plačilom letne članarine imajo člani neomejen dostop do Šole, Kuhinje, Gostilne, Chefov, Tržnice in Potepa, nečlani pa le še do B®loga.

Klik

Samo za aktivne dobrojedce!

Kako v ŠOLO OKUSOV?Naroči se na Šolo okusovPodari Šolo okusov...