Obiskali smo zibelko slovenskega peničarstva, ki svojo bogato tradicijo nadgrajuje v celovito turistično-gastronomsko doživetje.
Radgonske gorice so najstarejša in največja peničarska klet v Sloveniji, ki vino prideluje že od leta 1852. Prva omemba izvira iz Bleiweisovih novic, v katerih je Janez Bleiweis omenil vinarske spretnosti Alojza Klenošeka in ob tem tudi prvič skoval slovenski izraz »penina«. Klenošek je svoje znanje prinesel neposredno iz Francije, kamor se je odpravil leta 1846 z željo po odkrivanju tradicionalnih metod pridelave šampanjca, a jo v času revolucionarnega dogajanja tudi precej hitro zapustil in se vrnil v domači kraj, kjer je 1852 pridelal prvih 12.000 steklenic penine iz avtohtonih lokalnih vinskih sort. Klasično metodo (Méthode Classique) izdelave penin je v Gornjo Radgono prinesla švicarsko-francoska družina Clotar Bouvier, ki je v letu 1882 ustanovila podjetje za izdelavo penin iz domačega vina, se v kratkem času močno etablirala in postala cenjena znamka penine med premožnejšimi sloji in aristokracijo.
Od grozda do penine
Zlata Radgonska penina se je kot blagovna znamka rodila okrog leta 1977, Srebrna Radgonska penina pa nekoliko kasneje. Obe sta si v kratkem času pridobili precejšnjo popularnost in se prelevili v sinonim za peneča vina po Sloveniji ter širše. Svojo izvirno podobo sta nosili več kot 40 let in se komaj ob lanski 170. obletnici revitalizirali z novim izgledom in svežo etiketo. Popolnoma drug koncept zasleduje “legendarni” Traminec »z črno etiketo«, ki svoj izumetničen zlato-črni dizajn nosi že več kot 7 desetletij.
Zlata Radgonska penina vsebuje izključno sortno čisti Chardonnay – zori na območju Kapelsko-Radgonskih Goric, kjer je Panonsko morje naložilo obilico ilovnate prsti in peščenjaka, ki dajeta svežino z nizko ravnijo nevpadlivih kislin. Ob prešanju uporabljajo povečini samotok, ki zagotavlja najboljšo kakovost mošta ter nižjo vsebnost taninov. Vino se nato ustekleniči, doda vrelni liker in začepi za sekundarno vretje. Sledi večletni postopek zorjenja, ki se konča z odstranitvijo preostalih kvasovk – ikoničnim ritualom, v sklopu katerega kletar 45 dni zaporedoma vsak dan zavrti steklenice za četrt obrata. Te so nameščene v posebnih stojalih z vratovi navzdol, zaradi česar se kvasovke naberejo v vratove steklenic. Te nato s posebnim postopkom zamrznejo in s pokom zaradi pritiska odstranijo iz preostale penine.
Vrhunec peneče ponudbe Radgonskih goric predstavlja penina Untouched by Light. Je prva penina na svetu, ki od trgatve naprej pa vse do izpitja preživi v popolni temi. Vino zori v kleteh – nedotaknjeno od zunanjega sveta – v popolni odsotnosti svetlobe, ko zapusti klet, pa je zaščiteno v temni, za svetlobo neprepustni steklenici, pakirani v vakuumsko zaprti vrečki, ki prepreči dostop kakršnekoli dodatne svetlobe ali stik z zrakom.
Hram z 170-letno tradicijo
Najbolj prepoznavna slovenska penina svojo življenjsko pot prične na Kapelskih goricah, a svoj pravi karakter razvije v globoko pod Radgonskim gradom. Tukaj stoji Dom penine, za katerim se v živo skalo zajedajo tako starodavne kleti, kot tudi naravne jame. In prav tukaj se ni pričela zgolj zgodba Radgonske penine, temveč Gornje Radgone nasploh. Med nedavnimi izkopavanji so namreč odkrili ostanke zgradb, ki segajo vse v 11. stoletje in pripovedujejo o izvirnem centru družabnega življenja samega kraja. Tukaj se je jedlo, pilo, družilo in veselilo. Tukaj so bile trgovine, pošta in, seveda, gostilne.
A pravo bogastvo se skriva globoko v ledjih griča, ki se vzpenja zanjo – kompleks kleti, odlično ohranjenih in skrbno obnovljenih, ki v svojih dvoranah ne hranijo zgolj vina, temveč celo majhen slap. Zvok njegovih kapljic se nežno odbija od hladnih zidov in ob popolni tišini zapolni prostor z edinstveno spokojnostjo. Lokacija je kot nalašč za pridelavo vin – mehkoba sedimentnih kamnin omogoča izkop hodnikov in kletnih dvoran globoko v zemljo, bližnja Mura pa poskrbi za primerne temperature ter količino vlage.
Ne čudi torej, da so že v času rodbine Herberstein kleti pozimi napolnili z ledenimi bloki in tako čez celo leto zagotovili temperature med 4 in 6 stopinj Celzija, ki so omogočale varno in dolgoročno shranjevanje živil ter drugih stvari. Ko so se okrog 1850 pričeli prvi poskusi pridelave penine, se je hitro izkazalo, da so te stare kleti bile kot nalašč za njihovo zorjenjenje. Še danes vsaka posamezna steklenica Zlate Radgonske penine svoje zadnje poglavje zorjenja preživi v eni izmed takšnih naravnih kleti, kjer s pomočjo posebnega postopka rahlega obračanja in stresanja steklenic (fr. remuage) prestane še poslednji korak odstranjevanja kvasovk ter pridno čaka na svoj trenutek slave. In ob tem prav nikoli ni sama – na letni ravni se v kleteh Radgonskih goric pridela namreč med 3,5 in 5 milijonov litrov vina, od katerih gre kar polovica za pridelavo penečih blagovnih znamk.
Zakaj le Dom, če je lahko ulica?
Ko se je mesto po koncu 2. svetovne vojne pričelo širiti in rasti je intimna ulica postajala vse bolj zatišna in umirjena, dokler niso v poznih 80. letih nekoč polne vitrine pričele samevati v praznini. In tako bi verjetno tudi ostalo, če se ne bi prav Radgonske gorice odločile, da zapuščenim stavbam vdihnejo novo življenje – tukaj bodo v prihodnjih letih zrasli hotel, butični apartmaji, pension, welness center in kongresna dvorana ter celo virtualni muzej – s poudarkom na trajnosti, »zero waste« konceptu in v sožitju z lokalnim okoljem, regionalnimi pridelovalci in rokodelci ter kulturno dediščino. Z njimi bo Gornja Radgona bogatejša za celovito kulinarično in turistično ponudbo. Prva dela naj bi se pričela že v bližnji prihodnosti, že sedaj pa lahko ob obisku kleti zavijete v RG Bistro, kjer lahko avtorska vina in penine sparite z izbranimi okusi.
