Teden restavracij je sinonim za nizko ceno, francoski šampanjec pa sinonim pa visoko. Ali in kako gre to skupaj?
Piše: Uroš Mencinger
Uspeh Tedna restavracij, ki pravkar poteka v svoji spomladanski in osmi (vseslovenski) ponovitvi, je v prijazni ceni posebnih menijev TR. O tem ni dvoma. Kot tudi ni dvoma, da se cena z letnicami ne bo dvigovala v nedogled…
Bistveno je, da gostje vemo vnaprej! Če ne želimo, ni dodatnega stroška. Meni stane 17 evrov, za to pa dobimo (najmanj) tri hode, in to v restavraciji, ki sodi med najboljše v Sloveniji, ker v Tednu restavracij ne morejo sodelovati vsi, temveč le najboljši. Če ob teh najmanj treh hodih (saj večina ponudi še pozdrav iz kuhinje in veliko restavracij celo štiri hode) nič ne popijemo (ali le vodo iz pipe), je cena obiska, torej, znana že vnaprej. S tem da smo se za obisk odločili na osnovi priporočila kulinaričnega kritika oziroma njegove ocene v srčkih – vse o restavraciji si preberemo lahko na www-vivi.si -, ter da smo si na spletni strani TR (www.tedenrestavracij.si) ogledali (v sliki in besedi) menije in, torej, že vnaprej izbrali, kar nam je všeč in kaj bomo jedli.
Prav to – prijazna in fiksna cena menija TR – je bil tudi glavni razlog, da smo Teden restavracij leta 2012 prvič organizirali. Toda, da ga uspešno ponavljamo, ni več razlog le cena! Teden restavracij, namreč, ni akcija znižanja (cene). Teden restavracij je akcija dviga (kakovosti)!
Seveda, zaradi tega se lahko dvigne tudi cena obiska. Kajti veliko sodelujočih restavracij ne ponuja le menija s fiksno ceno, temveč ob njem ponuja tudi izbiro z doplačilom. Gre za razširitev fiksnega menija, predvsem z dodatnimi jedmi in vinsko spremljavo. Nekateri ponujajo toplo predjed, drugi sladico, ponekod je vinska spremljava ob vsakem hodu, drugje so izbrana vina, ki jih dodatno točijo na kozarec. Dodatek k ceni lahko, seveda, predstavlja tudi naročilo ustekleničene vode, na začetku aperitivu, na koncu digestiva in kave, morda tudi cigare. Je to prav?
Trdimo, da je! Teden restavracij je, namreč, priložnost za obisk restavracije. To pa pomeni, da smo v tem Tednu v vrhunskih slovenskih restavracijah deležni (najmanj) enakega nivoja storitve, vendar po končno nižji ceni, kot sicer. Če se odločimo za ”podaljšek”, je pet hodov cenejših kot pred in po TR, če je zraven vinska spremljava, prav tako, enako, če si ”privoščimo”, kot ob posebni priložnosti, ko jo povabimo, se lepo oblečemo, na začetku nazdravimo in se na koncu objamemo.
Gre za restavracijsko izkušnjo. Vanjo sodi marsikaj. Zagotovo to, da se nanjo pripravimo. Kar pomeni, da izberemo, kam in kaj želimo. In da rezerviramo! Kajti tako se lahko – na naš obisk – pripravijo tudi gostinci. Resda zaradi uspešnosti akcije to tudi pomeni, da nas naročajo kot pri zdravniku. Toda, tudi to je restavracijska izkušnja. Tako je povsod po svetu, le da tam ne le v času TR.
V restavracijsko izkušnjo sodi tudi posebni meni. To je v času TR pravzaprav kar Chefov meni. On je tisti, ki ga posebej sestavi in ki se z njim posebej potrudi. Zato, ker je Teden restavracij za sodelujoče restavracije hkrati priložnost in obveznost. Prvo, da povabijo tudi izven najbolj kulinaričnega tedna – ki traja sicer dvakrat po deset dni – v letu, in drugo, da potrdijo svoje članstvo med najboljšimi. V času Tedna restavracij po Sloveniji med restavracijami in TR meniji potuje kakšnih dvajset, trideset tisoč dobrojedcev, ki so v tem času – kulinarični kritiki.
Zato, in ker je to standard v restavracijskem svetu, je standard posebnih menijev TR že nekaj časa tudi pozdrav iz kuhinje. To je tista ”malenkost”, ki jo še pred prvim hodom dobimo na mizo, tista majhna jed, s katero nas chef pozdravi in se z njo predstavi. To je znak gostoljubja in znak kakovosti!
Zato se v nekaterih restavracijah znajo že tudi gostoljubno posloviti. To je tista drobna jed oziroma drobno pecivo, ki ga dobimo po sladici in pred odhodom. Ker je tudi to standard v restavracijskem svetu, sem prepričan, da bo tudi takšnih sladkih slovesov v času TR vedno več.
In – končno – zato smo v tokratnem Tednu restavracij v sodelovanju z Veuve Cliquot sodelujočim restavracijam predlagali, da ponudijo kot del restavracijske izkušnje tudi ”standardni” aperitiv na kozarec. Kje pa piše, da lahko šampanjec pijejo le tisti, ki si lahko privoščijo nakup cele steklenice?!
Ne gre za to, da bi postavljali dražji šampanjec pred cenejše slovenske penine. Slednje, kot aperitiv ali vinska spremljava na kozarec, so že stalnica ponudbe tudi v času Tedna restavracij. Naj imajo zato gostje možnost izbire in zato dvojno ugodnost: ni jim potrebno spiti cele steklenice in zanjo plačati več kot za chefov meni, ko ni v Tednu restavracij, in, seveda, v posebni ponudbi TR kozarec šampanjca, v restavracijah, ki to ponujajo, stane manj od siceršnjega matematičnega izračuna cene – steklenica deljeno s 7.
Pravzaprav Teden restavracij s to ponudbo tudi šampanjca na kozarec slovenskim vrhunskim restavracijam nekaj sporoča. In sicer: prodali boste več steklenic, če boste tudi šampanjec ponujali vse leto na kozarec!
Teden restavracij je sinonim za nizko ceno, francoski šampanjec pa sinonim pa visoko. Ali gre to skupaj? Gre! Zato, ker ni bistvo (le) v ceni, temveč (tudi) v kakovosti!
