Dva evra za srce

Uroš Mencinger za Večer ob času trgatve: o klopotcu, štajerskih in primorskih vinih ter o srcu v vinogradu na Špičniku

Včasih smo si peli (spesnil VR-G): ”Če si Štajerc, rizling pij, rebule pa ne žvači …” A ti časi, ne le študentski, so že zdavnaj minili. In tako sta se ob času trgatve skoraj istočasno v dveh deželah zgodila dva vinska dogodka. V podravsko-štajerski so Francozi ukradli srčno-zviti del ceste sredi špičniškega vinograda, v primorsko-briški pa so se zbrali vinski poznavalci iz celega sveta. Dogodka sta si tako podobna, da si bolj različna ne bi mogla biti.

Rebula je svetovna posebnost Brd (slovenskih in italijanskih), srce med vinogradi, ki ga ni ne v Avstriji in še manj v Alzaciji ali kjerkoli drugje po svetu, temveč je zgolj v Svečini, pa je posebnost Dreisiebnerjevega klopotca! V Vipolžah so se zbrali strokovnjaki iz vsega sveta, da bi se poklonili lokalni (avtohtoni) vinski sorti, iz Svečine pa so tujci – ob Alzačanih so bili kradljivci tudi Avstrijci – ukradli lokalno cesto.

Brici bi lahko še danes čakali, da bo kdo in sam od sebe v svetu opazil tistih nekaj (hekto)litrov rebule, ki so jo v naših študentskih časih prodajali le v demižonkah. Tako kot mi še naprej pijemo rizling iz flaškonov … In se čudimo, zakaj nam kradejo.

A ne kradejo nam! Saj dejansko sploh ne kradejo, temveč le jemljejo. Ker mislijo, da ni od nikogar! V današnjem neolibelarno-globalnem svetu, namreč, ne moreš nekaj imeti, ne da bi s tem tudi kaj počel. Početje pa je v tem novem tisočletju vedno povezano s prodajo.

Saj tudi naše srce med vinogradi ni zastonj. A stane 2 evra. Dajte ju, prosim, v puščico ali pa za šankom spijte vsaj deci. Seveda, laškega, saj ga je na Štajerskem največ in je zato prav, da ga lokalpatriotsko skušamo sami popiti.

Najlepšo fotografijo tega srčka sem videl pred dnevi v Večeru. Nočni izlet bralca do vinotoča na avstrijski meji. Sicer pa je srček tudi na svečinskem prospektu, kjer so zbrani naslovi njihovih vinogradnikov in bifejev. Včasih uporabi srčkano fotografijo tudi slovenska turistična organizacija, a jo je potrebno na njihovih spletnih straneh dolgo iskati. Med evropskimi destinacijami odličnosti, seveda, ni Svečine niti Maribora, med njihovimi vinskimi priporočili pa priklikaš do srčka in Gornje slovenjegoriške vinske turistične ceste (že ime nič ne pove) preko Vinagove kleti. Ki je zaprta in na prodaj…

Toda srček je res lep. A to so nam povedali šele Francozi in Avstrijci. Oziroma, šele zdaj smo skočili: ”To je naše!” Šele zdaj je srček doživel – reklamo. Za promocijo naših lepot in prednosti nimamo ne denarja ne volje ne načrtov ne znanja. Ko nam jih začnejo ”promovirati” drugi, pa smo jezni.

Škoda, da nam še bolj ne kradejo. Ukrasti bi nam morali še vsaj tisto sonce pred Staro trto, ki tako pripeka, da se morajo japonski turisti pred najstarejšo trto na svetu slikati z dežniki. Pa tisto reko pred njihovim avtobusom, ki tako dolgočasno teče mimo, da vsi raje gledajo reko parkiranih avtomobilov. In obrežje na drugi strani, ki je tako neurejeno zato, da ne zamoti pogleda na Pohorje, ki tako mirno in spokojno čaka, da se ga bo vreme usmililo in se bo svet, ker lisica je pohorska zver, ne pa avstrijska, sarajevska ali kranjskogorska, spet vsaj en dan smučal med vinogradi.

Skratka, vsako leto, ko se klopotec oglasi, me spomni na to, da živimo med tako lepimi trtami, a se sami tega ne zavedamo (beri: ne znamo izkoristiti), drugi pa tega ne vidijo (beri: pijemo ga sami, ker jim ga ne znamo prodati).