Slovenska vinska zgodba na hrvaški obali, trije Brici in devet velikih vin
Piše Uroš Mencinger, za Večer V nedeljo (12. 6. 2016)
Ni dvoma, da je Slovenija vinska dežela. In najbrž bi referendumsko vprašanje ”Menite, da so slovenska vina najboljša na svetu?” doživelo plebiscitarni da. Če morda čisto vsak Slovenec nima lastnega vinograda, raste ob čisto vsaki hiši nekaj brajde in čisto vsak vinoljub ima prijatelja, ki ima na Dolenjskem zidanico, na Štajerskem vinsko klet ali na Primorskem vsaj sod vina, v Istri z refoškom, na Krasu pa s teranom. Toda, vas nikoli ne zamika, da bi ta ”najboljša vina na svetu” tudi poskusili? Ali da bi vsaj vedeli, katera pa so res najboljša slovenska vina? Trije svetovno znani Brici so na hrvaški obali na to odgovorili takole: Aleš Kristančič: Veliko belo, 2001, Lunar rebula, 2007, Veliko rdeče, 2002; Marjan Simčič: Sauvignon Blanc Opoka, 2012, Chardonnay Opoka, 2009, Merlot Opoka, 2009; Aleks Simčič: Sauvignon Blanc, 2010, Rebula, 2006, Kolos, 2005.
kristijan merkaš, aleš kristančćič, marjan simčič, aleks simčič
Čeprav najboljših vin sploh ni. Vsaj tako trdijo strokovnjaki. So le vina, ki so ti všeč ali pa ti niso všeč. In dejstvo je, da so prav tem svetovnim vinskim strokovnjakom zadnja leta vse bolj všeč tudi slovenska vina. Sto od sto sicer še nobeno ni dobilo, medalj pa zato nič koliko, toda še več je vredno to, da morate, če hočete piti res najboljša slovenska vina, v najboljše – svetovne restavracije! Drugje jih ni – oziroma so skrita pri vinarjih v kleti -, so pa na najbolj prestižnih vinskih kartah ob jedeh najboljših svetovnih chefov.
Ko smo prvega januarja v Barceloni zapuščali Monvinic, ki ga imajo mnogi za najboljši vinski bar na svetu, nam je direktorica njihovih vinskih svetovalcev Isabelle Brunet naročila: ”Lepo pozdravite slovenske vinarje. Recite jim, da tukaj ljubimo njihova vina!” In pred tem je bil za silvestrsko večerjo, ki je predstavila velika svetovna vina, za glavno jed jastog z gozdnimi gobami, ob njem pa sauvignonasse, 2009, Valterja Mlečnika iz Vipavske doline!
Čeprav Aleks Simčič (klet Edi Simčič) pravi, da imajo slovenska vina pri borbi na velikem svetovnem tržišču problem zaradi neprepoznavnosti, saj jih ni v učbenikih tistih, ki o vinih svetujejo – ”V Julijski krajini se njihovo vinsko poznavanje konča, nikjer ni Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije …” – pa se Aleš Kristančič (klet Movia) na to ne ozira. Prav on je v zadnjih letih za promocijo slovenskih vin naredil največ, ko je svoja velika vina predstavil vsem najbolj znanim vinskim strokovnjakom. ”Nihče nam ne bo rekel: ”Točno zdaj nam manjka nova vinarska zvezda, ali novi hotel, nova vrhunska restavracija, da jo hvalimo … Nihče nam ne bo to rekel! Mi sami si moramo to izboriti. Dokler so to bile le naše sanje, so nam rekli, naj kar govorijo. Toda zdaj ni več tako, zdaj je to dejstvo, realnost. Zdaj svet ve, da imamo pri nas velika vina!”
Velika vina Goriških Brd
Na Lošinju, ki je veljal za letovišče bogatih že v avstro-ogrskih časih, se je v Čikatu, odkar ste bili zadnjič tam, veliko spremenilo. Na koncu ozkega zaliva, ki ga obdaja stoletni gozdni park, so stare vile, ki se jim skozi visoke in zaščitene bore, alpske in črne, vidijo le strehe, ob obalni pešpoti pa visoke ograje, dobile nove fasade, bazene in garaže, kar se je zgodilo istočasno, ko so ob njih temeljito prenovili tudi dva hotela, Bellevue in Alhambro. Nekateri govorijo o ruskem kapitalu, drugi pa poudarjajo raje številke – podjetje Lošinj hoteli je v zadnjih desetih letih v ta zaščiteni biser Lošinja vložilo dvesto milijonov evrov! Novi Bellevue ima sicer isto število sob kot stari, toda dobil je dve nadstropji in dve dodatni zvezdici, še več kot pet zvezdic in manj kot 50 sob(an) pa ima tudi manjša, butična in še bolj prestižna Alhambra, ob kateri je še vila Hortensia, ki jo lahko najamete za sedem tisoč evrov na dan. S seboj lahko pripeljete še dvajset prijateljev.
In v tej Alhambri, v kateri je več zaposlenih kot lahko sprejme gostov, njen portir pa v podzemno garažo z dvigalom vozi najboljše avtomobile na svetu, so se odločili, da bodo njihovi gostje pili prav takšna vina – najboljša na svetu. Ker z izbiro Francozov pri tem ne bi bili originalni, je njihov sommelier Kristijan Merkaš naredil bolj zanimivo izbiro. V ZDA sta konec osemdesetih let prejšnjega stoletja francosko vinsko znanje in kalifornijsko grozdje združila baron Philippe de Rothschild, iz najbolj znane evropske vinarske dinastije (Château Mouton Rothschild), in Robert Mondavi, najbolj znani ameriški vinar iz Nape. Hotela sta narediti najboljše ameriško vino in ustvarila sta Opus one. Zadnji letnik, 2012, lahko naročite po spletu po 350 dolarjev za steklenico. A žal jih ne morete kupiti več kot šest … Podobna je toskanska zgodba, kjer je markiz Mario Incisa della Rocchetta v Bolgheriju hotel piti bordojsko vino, toda iz svojega, toskanskega grozdja. In je ustvaril Sassicaio, najbolj prestižno med danes svetovno znanimi ”super Toskanci”.
A ko pookus po Opus one diagonale letnikov, ki smo jih zaradi stoletnega letnika 2012 okušali od zadaj naprej, 2008, 2009, 2010, 2011 in 2012, še ni izpuhtel, in še preden se je Sassicaia sploh lahko predstavila, je Alhambrin vinski svetovalec v restavracijo Alfred Keller, na druženje z jedmi mladega chefa Melkiorja Bašića povabil velika vina iz Goriških Brd!
DNK terroirja, ne sorte
Organizirati kaj takšnega pri nas, bi bilo zelo težko. Če rečeš, kdo so veliki, rečeš tudi, kateri niso … Uskladiti termine teh treh, ki najmanj prodajajo doma, zato so ves čas po svetu, je skoraj nemogoče. Pa tudi Alhambre, ob kateri so vile ruskih milijonarjev, nimamo.
Aleš Kristančič (Movia) je s seboj prinesel Veliko belo, 2001, Lunar rebula, 2007 in Veliko rdeče, 2002.
”Ko je nastajal naš planet, je nekdo določil, kje se kaj dela. In je določil, da se nekje dela vino. A ne vino zaradi alkoholnega učinka, temveč zaradi užitka. Zato takšnih mest ni veliko na svetu. Goriška Brda so med njimi! To ni filozofija. ta vina niso od včeraj. To niso neke obljube, kaj bo. To je in ima dolgo tradicijo! Pri nas so lahko tisti, ki so imeli nekaj vere, zato kupili ta vina, ko so bila mlada, za toliko kot stane zamašek bordojca … Mi trije smo drago plačali, da smo spoznali, da smo veliki. Ker smo morali kupovati in okušati vsa velika in zato draga svetovna vina. A zato zdaj vemo, da se lahko primerjamo. S tem da si naša vina zaradi ugodne cene lahko številni privoščijo. Zato smo lahko ponosni, kaj imamo!”
Marjan Simčič je predstavil vina Sauvignon Blanc Opoka, 2012, Chardonnay Opoka, 2009, dvojni magnum, in Merlot Opoka, 2009, magnum.
”Danes povsod delajo vina, ker jim tehnologija to omogoča. Toda to so tehnična, coca cola vina … zame je vedno izziv ustvariti vino z značajem, ki ima DNK področja in ljudi, ne pa sorte. Da chardonnay ne diši po banani, mangu, ananasu, temveč po zemlji, našem terroirju, po katerem je logično, da diši rebula, ki je avtohtona, in da sauvignon ni zelen, temveč zrel, mineralen, briški. Takšna so velika vina!”
Aleks Simčič (klet Edi Simčič) je predstavil vina Sauvignon Blanc, 2010, Rebula, 2006 in Kolos, 2005.
”Slabega letnika ni, so samo težke in manj težke trgatve, letniki. Naši sauvignoni imajo vedno zrele note, nimajo zelenih, po papriki, paradižniku, njegovih listih, temveč bolj v smer breskev, marelic, z leti pa se vedno bolj občuti mineralnost, kar je značilnost Brd nasploh, saj so tla zelo mineralna, skoraj slana. Takšnim vinom se čas ustavil, tudi po dolgih letih zorenja so še vedno mladostna in še kar pridobivajo.”
Tags: aleks, aleš, kristančič, marjan, monvinic, najboljših, odčep, simčič, velika, vina, vinograd
