Je potreben oranžni manifest?! Ne potrebuje ga le festival, potrebujejo ga predvsem slovenska oranžna vina!
Piše: Uroš Mencinger
Festival oranžnih vin v Izoli je, najbrž, najboljši slovenski vinski festival. Zaradi lokacije, v palači in cerkvi, na majhnem trgu in v majhni Izoli, zaradi družabnega, složnega in prijateljskega vzdušja, nenazadnje pa tudi zaradi vin, ki so drugačna po barvi, okusu in pridelavi, naravna, v vinogradu, kleti, steklenici in, predvsem, filozofiji, ter nova in stara hkrati, saj so jih delali dedki in jih zdaj, spet, vnuki.
Pa še nekaj je, kar daje čar oranžni Izoli in ”njenim” vinom: slovenska vinska prepoznavnost. Smo, namreč, tako majhna vinska država, s komaj tremi majhnimi deželami in s tako majhno vinsko proizvodnjo – pa z dokaj veliko pivsko žejo -, da so slovenska vina v svetovnem merilu pravzaprav neznana. In zato lahko postanejo (bolj) znana zgolj z neko svojo posebnostjo, drugačnostjo, zanimivostjo. Z oranžno barvo, skratka!
Oranžna vina so, namreč, svetovni hit in za razpihovanje tega hita imajo slovenski vinarji, s te in one strani (primorske) meje, velike zasluge. V tem je naša priložnost za večjo svetovno prepoznavnost, ne le primorskih, tudi podravskih in posavskih vin!
Zato je v tem tudi razlog uspeha izolskega oranžnega vinskega festivala. Ne le, ker se na njem zberejo (skoraj) vsi slovenski ”oranžarji”, temveč tudi zato, ker se nanj prav zaradi pomembne vloge slovenskih vinarjev v svetovni oranžni revoluciji radi predstavljajo tudi ”oranžarji” iz tujine, in ker Izola ni le v Izoli, temveč so jo organizatorji že pred leti uspešno ponesli tudi na Dunaj.
Vsak uspeh pa ima tudi smolo – da mora biti vedno večji. Zato se je oranžni Izoli letos poznalo, da se ob (precej) višji vstopnini festival že preveč ponavlja in postaja vedno bolj podoben drugim vinskim festivalom, na katerih je vedno več vin, a lahko zato na njih spiješ vedno manj res dobrih vin. Za Izolo to pomeni, da so oranžni že vsi in da je oranžno že vse. To z belimi vini, ki so narejena na rdeči način, tako kot so to delali ”naši nonoti”, je bilo sprva videti celo preveč ozko, zdaj pa je postalo kar preširoko. To naravno, ki bi naj poudarjalo prijaznost do nje, je postalo že tako raztegljivo, da se po toliko letih vedno manj ve, kaj je oranžno, in kaj ni. To pa pomeni, da je oranžna Izola postala že dovolj velika, da se lahko začne samoomejevati. Ne le z vstopnino, temveč s filozofijo. Tako da postavi (bolj) natančna merila in usmeritve, kaj je ”oranžno” in kaj ni. Je to le barva, ki jo opredeljujejo le grozdne kožice v stiku z moštom? Je dovolj govoriti le o maceraciji, ali pa je potrebno kaj reči tudi o filtraciji, spontani fermentaciji, hlajenju, kvasovkah, žveplu …, tradicionalnih tehnikah, tako v vinogradu kot v kleti, ki dovolijo zgolj naravi, da iz grozdja naredi vino? Je potreben – oranžni manifest?! Ne potrebuje ga le festival, potrebujejo ga predvsem slovenska oranžna vina!
