Vina z lončene peči

Priprave na Martina – Macerirana večerja na Domačiji Novak – Velika vina in njihovi posebni letniki za spomin

Piše: Uroš Mencinger

To, kar je bilo zjutraj prazno na lončeni Novakovi peči, se v dolžino sicer ni moglo meriti s kakšnimi še bolj norimi vinskimi podvigi na domačiji, ki nima le ene najboljše kleti med slovenskimi gostilnami, temveč kar tri, a je imelo zato v globino in višino takšne letnike pod takšnimi imeni, da je to nujno potrebno zabeležiti za zanamce. Kdo ve, kdaj bo spet takšna priložnost.

Ob Bio Singovi salami se je v kleti začelo s Fonovo malvazijo, 2015. Vladimir, ki ima v New Yorku kafano, ki se imenuje Kafana, je priznal, da tega ni niti na Manhattnu. Zato je Boris hitro odprl še Mlečnikov chardonnay, 2004, Radikonovo Oslavje, 2004, in Urbajsov Organic Anarchy, 2008. Le ena beseda najboljše opiše vse štiri: ”Noro!” Enaka filozofija, toda takšna različnost. Vsako vino, tako kot vsak njegov vinar in od vsakega izjemen letnik, posebno, svojstveno, čustveno, karizmatično. Vsake zgodbe, ki nadraži nosnice in se razlije po ustih, je bilo za cel roman, toda takšen brez besed … Ta stari smo postali otroci, ki smo grgrali, mlaskali in cmokali, in se drenjali okrog peskovnika iz starega, debelega, neuničljivega lesa, na katerem so bile vedno lažje steklenice in vedno znova polni kozarci. Nič nismo opisovali, nič iskali, nič govorili, le pili, toda po kapljicah, in le poslušali, ker nam je imela vsaka toliko za povedati.

Še dobro, da se je najmlajši prvi zavedel ter skočil po stopnicah v kuhinjo, ker bi sicer vse pomešali, tako pa smo spet zadihali, ko smo zaduhali, kar je Mirjam ocvrla, Jan pa opisal: ”Vso meso, kar ga je ostalo, smo zbrali za nadev …” In smo zagrizli, torej, v mesni cuvee, za kar je bilo potrebno zadnjo plat dvigniti s stare skrinje, ki je imela železni zapah. Ko ga je Boris odprl, smo izvlekli pametne naprave, ker to je bilo potrebno poslati v svet. Takšnih velikih steklenic na takšnem kupu pa še ne! Gospodar je pomeril, pobrskal, obrisal prah in odčepil Čotarjevo malvazijo, 2003, v magnumu. Še ena, še bolj nora!

Ker so se v kuhinji zbali, da bomo pozabili dihati, so nam poslali novo pošiljko. Ker je bilo v okusih toliko začimb, so hitro zmešali divja zelišča in jih na siru namazali na kruh, ki je bil tudi, tako kot vino, iz avtohtonih kvasovk.

Z novimi močmi smo zato odčepili naslednjo. Ob njej sem nekoč davno prvič okusil v belem grozdju tanine in prvič videl četrto barvo vin. Brandulin belo, 1998. Zgodovina!

Ko je v kleti postalo pretesno in so na pomoč prišli Franka in Dario, Vesna in Aleš, je gospodinja poklicala na večerjo. Dario je odprl čisto novega Prinčiča, Bianco Trebež, 2012, ki je toliko časa zorel, da bo šel šele zdaj v prodajo, Aleš, ki je kariero sicer začel že 1986, ko se je torej začela nova zgodovina Brd, pa čisto zaprašeno Movio, sivi pinot, letnika 1992. Ker je ravno takrat spoznal Vesno.

Pred prvim je dolga prihodnost, za drugim je dolga preteklost, pred nami pa je bila pirina palačinka s hrenovo kremo, na njej pa rahlo dimljena postrv, polna dišečega plevela, s cvetom in listi kapucinke.

Ko smo pribor obdržali, dobili pa še žlico, je gospodar k zeljni juhi iz 80 let starega noninega recepta, z domačim, sadinjskim krompirjem in veliko kumine, prav na sredini krožnika pa še z zvitkom hrustljave pancete, odčepil malvazijo, 2006, Emila Tavčarja. Ni bilo noro le vino, temveč tudi kombinacija.

Žlinkrofe s fižolom in sušenimi paradižniki smo polili z Rojsovim olivnim oljem iz Grožnjana, zalili pa s sivim pinotom, 2013, Daria Prinčiča. Tudi ta je bil šele v steklenici, ni pa še v prodaji. Boste slišali, če vam prišepnem – hitro se postavite v vrsto?!

Jelly, stara rumena sorta krompirja, se je žrtvovala za pire, Dario pa za nas. Od petih steklenic rebule, 2001, ima zdaj skrite le še štiri. Točno, ni bilo noro več le vino, temveč tudi mi. Zato smo telečjo pečenko prijeli kar v roko in ji do kosti oglodali vse mehke kite in bela vlakna, da je ostalo le še malo hrustanca, ki smo ga pohrustali skupaj z gomoljno zelenjavo in listnatim ohrovtom.

V takšni družbi in ob takšnih vinih nam je manjkal le Stanko. Zato nam je poslal Ivano. Višje, večje in starejše se ni dalo. Oslavje Ivana Riserva, 1997, Radikon! Ob skutinem štruklju z drobtinami smo se zato še dolgo, dolgo spominjali. Tolažili smo se z magnumom, v katerem je bilo Veliko rdeče, 1999, Movia.

Šele drugo jutro, ko smo bili vsi čili, kot da ne bi nič popili, kar najboljše pove, da so bila vina res nora, smo opazili, na peči, seveda, da je že začetek povedal kakšno bo nadaljevanje. Tudi mehurčki so so se namreč noro lovili, najprej kot Keltisov Mario, potem pa še kot Lorisova Casa Coste Piane.