Ker ne shujšaš, če ne ješ, ne hujšaj, ko ješ

Piše: Uroš Mencinger

Novo leto se ponavadi začne s hujšanjem. Zato sem pri sosednji mizi, ko jo je vprašal, kaj želite, slišal: Le kavo in sok, prosim. Ne bi še kaj zraven, imamo fine tortice? Ne, moram hujšati. V službi vedno kdo kaj prinese in moram ves dan jesti, med sorodniki in prijatelji pa ima vedno kdo rojstni dan in moramo proslavljati … Ni čudno, da se redim!

Točno! Ni čudno, da se redi, če pa je tudi hujšanje 2022 začela s sadnim sokom s smetano in caffelatte z dodatnima vrečkama sladkorja. A zato bo kosilo izpustila, in zato se bo zvečer zaprla v hladilnik. Kako naj ima ob takšni prehrani še energijo za telovadbo? Edino, kar zmore, je, da misli, da hujša.

Še dobro, da je to že tretji zakaj (teden) v novem letu, in je zaobljuba hujšanja le še lanski sneg, zdaj pa je čas (zimskega) dopusta, ko si bomo – kajne – privoščili. Mar res?

Kitzbuehel, počitek na snegu

Želite? Ne smem dosti, ker hujšam, le nekaj malega bi, sem na snegu slišal te dni. Zato je natakar sosedu lahko prinesel le velik pomfrit in majhno hrenovko. Boste še kaj? Ne, le pivo. 

To je bilo ob enajstih. Ker hujša, je zajtrk, namreč, izpustil. Ker pa je, na srečo, sonce tako sijalo, ga je ob enih po hrenovki in po dveh spustih s plugom in dvigih z gretjem sedežev, seveda, spet zažejalo. Tako, da je zraven pojedel le hamburger, in potem ni bil sam kriv, ker je sonce tako zmehčalo progo, da se je apres ski začel že ob dveh. Še dobro, da se je ob le majhnem narezku in veliko ta kratkih tako zavleklo, da je bilo v temi potrebno v dolino z gondolo, zato ni bilo časa za večerjo, temveč le za hujšanje.

Zakaj?

Zakaj hujšamo tako, da se zvečer doma dobro najemo, na dopustu pa zvečer ne jemo dobro? O tem sem razmišljal zadnjih šest dni, ko je čez dan šlo dol kar samo in gor le s pomočjo žičnic, zvečer pa dol preveč, gor pa potem le še v posteljo. A nato sedmi dan na tehtnici ni šlo ne dol in ne gor! Zakaj? Zato, ker ne shujšaš, če ne ješ, in ne hujšaj, ko ješ!

Šest dni je vsaka večerja imela vsaj pet hodov, vsaj dva pozdrava, vsaj posladico, če ne tudi predsladice, in vsaj steklenico vina. Preveč za mirno spanje, skratka. Mar se je tehtnica pokvarila?

Pokvarila bi se le, če bi bilo ravno obratno! Če bi bilo čez dan namesto kilometrov hoje, teka in smuke na snegu ter juhe s tirolskim knedlom v koči, le meter od zgornje postaje gondole do proste mize na soncu ter kar pol metra mastnih spareribsov, z ocvrtimi wedges in smetanovim coleslaw … Oziroma, če si zvečer in na dopustu ne bi upal dobro jesti!

Nehajte hujšati! Začnite spet jesti! Ne le kaj, temveč tudi kako. Kdor večno hujša, se ves čas redi. Zakaj? Zato, ker ne je tistega, kar bi moral, in je, kar ne bi smel; ker je manj, kar je dobro, in je preveč, kar je slabo; ker ne je, ko ni čas za to, in je, ko nima časa; ker vsem govori, da hujša, sebi pa ne prizna, da se ravno zato redi.

P.s.

Tri zimsko-dopustniška pravila: 1. Uživajte! 2. Kar/ker kuhate med letom, ne pogrevajte na dopustu. 3. Ker ste čez dan aktivni, uživajte v več hodih večerje, ne pa v hoji po veliko krožnikov iz samopostrežnega bifeja.