Izraelski street food pod streho beisla

Miznon je samopostrežni street food, v katerem ameriške turistke za šankom kuhinje zaljubljeno opazujejo strnišča črnolasih uličnih chefov, ki jim pite polnijo s pečeno zelenjavo, da so vse mastne okrog ust, kjer se na ulici mimoidoči čudijo, kdo skozi odprta okna kriči vedno nova in nova imena, in v katerem ni nič tako kot ste navajeni povsod.

Glavna specialiteta gostilne, ki je videti, kot da ima mularija hišno zabavo, je cela glava cvetače, ki jo zažgejo, da je zunaj črno-grenka, znotraj pa sočno-mehka. Na vrhu je le nekaj soli, na polici pa tahini omaka, zaradi katere se boste še velikokrat vrnili.

Jagnječje meso je tanko kot papir, v roke pa vam ga porinejo na vroči plošči, ki jo boste vriskajoč nesli do mize. Zamislite si veliko pleskavico, ki jo sploščite z likalnikom, nato pa posujete s cimetom, peteršiljem in koriandrom ter zalijete z olivnim oljem. Raje ne poskusite sami, raje pojdite na Dunaj.

Ko se bo stemnilo, bodo gostje zaplesali, toda, prosim, ne bodite preveč glasni, ker na oknu je napis: ”Zakonodajalec prepoveduje glasno govorjenje, petje in muziciranje na vrtu. Bodite, prosim, obzirni do sostanovalcev!” Zato bodo gostje v kratkih hlačah in pisanih tetovažah, ko se bo zdanilo, šli spat.

Kruhov žep je debelo napolnjen. Ratatuille je tako masten, da kar cmoka. Pečeni jajčevci, karamelizirana čebula, feferoni, paprika, paradižnik. Vez je tahini omaka, ki se cedi med prsti, na vrhu je trdo kuhano jajce, ki se drobi po majici. Pozor, od tega lahko postaneš odvisen!

Čeprav se zdi kaotično, čeprav je veliko nereda, čeprav ni pravil, čeprav nihče ne uporablja vilic in nožev, je v kuhinji chef Eyal Shani, ki po vseh chefovskih pravilih dirigira svojemu orkestru. Vsaka jed dobi na koncu še njegov gib, pogled, dodatek, šele potem zakriči – vaše ime.