Ko je krompir tako mlad in nov, ga užališ, če mu nameniš vlogo spremstva. Spomladi mora biti mladi krompir v glavni vlogi! A to ni vedno dovolj zanimivo, če ga vedno pečemo na enak način. Zato smo ga tokrat začinili in pobarvali, da so se jedcem razširile nosnice in nabrala slina. Najprej so zavohali česen, potem so okusili kumino, nato so jim ustnice zlepile šalotke, ki so se jih polizali, ko so jih zapekli čiliji, da so bili še po licih rumeni od kurkume … Tako zanimiv je lahko mladi krompir, ki ni le pečen in posut s peteršiljem.

Kdor ima rad riž, ga bo jedel tudi s piščancem. Kdor ima rad pečenega piščanca, bo ob njem prenesel tudi riž. Za ta recept torej ni bojazni, da ne bi doživel dovolj ponovitev. A če razmišljamo na ta način, potem tega recepta ne potrebujemo! Ne, to ni riž s piščancem, pa tudi ne piščanec z rižem. Ne za enega in ne za drugega, namreč, ni potrebno v šolo (okusov), saj ima vsaka kuharica svoj recept za riž z zelenjavo in vsak kuhar svojega za pečenega piščanca. Zato pa so recepti, da kuhamo po njih, ne pa vedno le po svoje….

Ko je karantena, ne moremo redno nakupovati. Ko karantene ne bo, pa se nam bo spet mudilo. V obeh primerih, torej vedno, potrebujemo recepte, ki znajo pogledati v shrambo, hladilnik in med blagovne rezerve. Konzerva v olivno vloženih sardin je vedno doma. Prav tako paket suhih testenin. In iz starega kruha se vedno da narediti drobtine. ”Tokrat pa res nisi imel težkega dela,” je komentirala, ko je videla embalažo, ki je ostala po kuhanju. ”Koliko zamudijo tisti, ki znajo le pogrevati te konzerve in vrečke,” pa potem, ko je poskusila al dente testenine, ki so ji ponudile mehko, pikantno, hrustljavo in…

Pravi kolački za boj proti koroni! Ker so najboljši, če jih spečemo sami in doma! Ker imamo čas, da jih spečemo dovolj, saj so tako sočni, da bodo še jutri in pojutrišnjem! Ker je v njih toliko limone, ki je virus nima rad! Ker popoldan potrebujemo malo sladke spodbude, preden se začnejo večerna poročila! Ker bodo še boljši, ko bomo korono premagali!

Ko je pacan, kot gravlaks, je najboljši le z limono in mlado čebulo, da nič ne zmoti njegovih arom in zorjenega nadokusa. Ko pa je svež, je najboljši čim bolj surov, da ga zmoti čim manj drugih okusov. Slednje ni lahko doseči, saj kuhan ali pečen ni več surov, s tem pa je vedno bolj pust in izsušen. Preveč žagovine, ki so jo imenovali losos, smo že pojedli! Zato smo tukaj združili oboje, najboljše tako od gravlaksa kot od pečenja, za – najboljši učinek. Najprej, torej, v paco, ki pa je hitrejša, nato pa še na vročino, ki pa je…

Narediti maslo je sicer zelo preprosto, prav tako pa je (lahko) tudi hitro. Kdo pa še ni preveč stepal sladke smetane, da se mu je sesirila v maslo?! A takšno maslo ni dovolj dobro za Šolo okusov! Tudi v tem receptu uporabljamo sladko smetano, ki pa jo zakisamo, tako da dejansko naredimo domače maslo iz kisle smetane. Ker sladki smetani dodamo jogurt z živimi in aktivnimi bakterijskimi kulturami (probiotični jogurt), takšno malo ni le bolj zdravo, temveč ima tudi boljši okus. V domači kuhinji na ta način poenostavimo biološko zorenje masla (iz kisle smetane), in na ta način ”na hitro”, oziroma…

Po dveh tednih samoizolacije si moramo dvigniti moralo. Za družinsko mizo je prijetno toplo in skozi okno je zasnežen pogled. Konec marca je kot za novo leto, kajti za kosilo je božična večerja … Tudi tako se branimo pred korono in ostajamo doma ter zdravi! Svinjski file je iz zaloge, ki je čakala praznične dni. Mavrahi so posušeni, saj zunaj sneži. Vitlof je svež, ker v hladilniku dolgo zdrži. Razmere so izredne, kosilo pa je zato posebno. Ne damo se, kajne!

Nov dokaz! Da jemo dolgočasno … Le kdo nima rad motovilca, še posebej domačega, ki zraste na mrazu, ne pa v topli gredi? A le kdo ga ne pripravlja vedno enako?! Ne veš, dokler ne poskusiš nekaj novega. Še dobro, da je Šola okusov, ki ”si upa” sladko zmešati s kislim, kostanje pripraviti v solati in motovilec zabeliti brez bučnega olja.

Pizza je italijanska! Brez skrbi, nočemo jim je vzeti. Zato pa smo testo zanjo raztegnili čisto tanko, da ni pizza, temveč je hrustljavka. Zaradi tega je sicer nekaj bojazni, da bodo jezni Francozi (iz Alzacije), a saj smo si od njihovega ”gorečega kolača”, flammekuechen, sposodili le dno, ne pa tudi obloge. Ta pa je azijska, zato, če že ne moremo zaradi korone potovati, to počnimo vsaj na ta (kuharski) način. Vse to pa je le potrditev, da v današnjem svetu res ni več meja. Če jih ne poznajo virusi, zakaj bi jih mi?!

Jed je dobra, če spravi jedca v dobro voljo. Razveseliti mora! Zato je bučna juha vedno dobra, ker ima tako lepo barvo. Samo vidiš jo, pa si že vesel. Ko pa jo poskusiš … V ustih pa ni vedno razveseljujoče. Bučna juha še ni juha, če se bučo termično obdela, nato pa pretlači in razredči. Pa četudi se jo še soli … Ker takšna bučna juha ima le lepo barvo, ne pa tudi okusa. Naredite, torej, iz bučne juhe poslastico, da si jo boste naložili še enkrat, tako da nadaljevanje sploh ne bo več potrebno. Buča ima rada kokosovo mleko,…

Lahko je tudi iz velikega modla, kot marmorni šarkelj, da ima le tulec na sredini. A potem se poruši razmerje. Pri kolačkih gre namreč tudi za glazuro, ne le sredico. Čeprav je ta majhen kolač, ki tako prija ob popoldanski kavi ali čaju, posebnež zaradi lešnikovega drobljenca, ki mu sredico hkrati osoči in oskorji. Zaradi tega boste še čez dva dni v dvomih, kdaj je boljši, ko je svež ali že ”zorjen”. K tej lepi lastnosti, ki potrebuje največji pekač s čim več porcijskimi modli, da zaloga kolačkov zdrži vsaj do naslednjega dne, pa pripomore največ glazura iz ganaša (ganache,…

Avstrijski je cesarski, naš pa je praženec … Po svoje to pove, da je za vse, za gospodo in za ta navadne, za gostije in enolončnice, za velike in male jedi. Šmorn je priljubljen! Že kar nekaj časa tudi pri nas, še posebej, odkar je hit velikih ponev, odprtih kuhinj in množičnih prireditev (pred korono). Zato nas je v Šoli okusov tako dolgo razganjalo od radovednosti, dokler ga nismo obrnili na glavo. Kje pa piše, da je šmorn lahko le sladek?! Rezultat je presenetljiv. Kdor ga je že do zdaj imel rad, ga bo poslej lahko jedel dvakrat, slanega za…

To je klasika! Kajti, zakaj bi morali dobre stejke iskati le po gostilnah! Če pa lahko imamo doma vedno le dve uri odtajanja oddaljen kos tistega kosa pečenke, za katerega smo prepričani, da je najboljši, ker res vemo, kdo je bil pastir in kdo mesar, koliko in kako je meso zorelo, kako je temu kosu ime, po tuje in po naše, ter kako in s čim ga bomo pripravili.  Še vegetarijancem se včasih zahoče meso, a oni potem vseeno pojejo le pomfri, mi pa se tolažimo, da poznamo pašnik, na katerem se je govedo paslo. Tudi zato v Šoli okusov…

Iz grobo drobljenega ledu gleda veliko glav, z dovolj zaupljivo svetlimi očmi in žalostno nemimi izrazi. Na vprašanje: ”Kaj je divje?”, prodajalko pokaže, razumljivo, najbolj ostre zobe. Osliči se še ne pustijo vzgojiti. Zato pa se pustijo pripraviti na različne načine. Ne, ni nujno, da so osliči vedno le v obliki ocvrtih in odmrznjenih ribjih palčk. ”Glave odrežem,” vpraša prodajalka, ki prevzame tudi čiščenje. Zahvalite se ji in raje izberite večji pekač. Oslič ima v majhni glavi velik gobec in zato so ličnice kot po-sladica, ki pride čisto na koncu, ko že ne moremo več, a drobnemu pecivu, filigranskim pralinejem…

Velikokrat je najbolj pomemben del kuhanja – nakup. Zato, ker ni dobrega kuharja brez dobrih in pravih sestavin. V koroninem času je nakup sicer otežen, a tokrat ne gre toliko za kakovostno – čeprav v Šoli okusov uporabljamo le piščančje meso iz proste reje! – kot za pravo izbiro. Gre za razmerje belega in temnega mesa. Oziroma, pri teh cmočkih ali polpetih je najboljše, da čim več sočnosti prihaja iz zgornjih in spodnjih beder. Za štedilnikom je potem enostavno. Jurčki so namreč sušeni, saj svežih še ni, zamrznjenih pa se v Šoli okusov izogibamo, zato jih je potrebno le namočiti….