La Masardona

Na majhni modri tendi piše Friggitoria, pod tem pa Masardona. Tako so klicali prababico Anno Manfredi, ki je tukaj 1945 odprla friggitoriao in rosticcerio. V majhni notranjosti je gneča pred velikim kotlom, v katerem v vročem olju mladi in nasmejani kuhar Cristiano Piccirillo vrti okroglo, napihnjeno testo. Zunaj se ustavljajo mopedi, za avtomobile so ulice tukaj preozke, turisti peš sem ne najdejo.

Prababica Masardona je na ulico pred hišo postavila mizo, nanjo lonec z vročim oljem in v njem začela peči svoje pizze fritte. Za sosede, za mimoidoče. In tako je še danes.

Testo je vedno enako, olje je vedno enako vroče in je se le z rokami. Nadevi pa so različni. ”Vse je le sveže, zato ni vedno enako,” pojasni Cristiano.

Oče Enzo je za blagajno, brat Salvatore toči sladko marsalo, Cristiano pa razteguje testo. Nekajkrat ga vrže iz roke v roko, da nastane krog malo manjši od klasične pizze, z zajemalko na sredino doda potrebne sestavine, prepogne kot calzone in s prsti zlepi.

Vrže v vroče olje, z levo s kuhalnico vrti, z desno z zajemalko poliva. Po minuti obrne, ko je zadovoljen, zavije v papir. Vedno le vsako pizzo posebej. Vedno iz olja, še vroče, takoj v usta. In nikoli ni mastno.

Najboljša pizza sploh ni pizza, ampak je fritta. Ker se ne peče, temveč cvre. Ker ni obložena, temveč napolnjena. Ker je tudi testo čisto drugačno. In, ker je res jed, ki je za reveže in bogate!

Pizza fritta je dosti lažja od običajne pizze. Pa še manjša. In najboljše je vzeti polovičko. Ko jo dobiš, se le prestaviš na začelje vrste. Majhna stane 3 evre, normalna 4,5. Prababica je rekla: ”To je hrana za reveže!” in vnuki se tega striktno držijo.

Pizze so tradicionalne in inovativne. V prvih so sveža rikota, dimljeni provolone sir, paradižnik, bazilika, poper in ciccioli, kocke sušene slanine. Druge so po navdihu in trenutni ponudbi. Ko se začne sezona eskarjolke, steblaste in širokolistnate italijanske endivije, je vrsta pred Masardono še daljša kot običajno.

Ko pa si Cristiano vzame čas za goste iz Slovenije – kuhal je že na dvorcu Zemono pri Tomažu Kavčiču – so v pizzi ”za reveže” hobotnica, polenovka, porchetta, potrebušina, sveži sir iz Agerola, limone iz Amalfija, jajčevci, krompir, feferoni … in naši prsti.