Teden restavracij 2012

Teden restavracij, prvi(č) v Sloveniji

Bil je Teden restavracij z ”EPK meniji” za 12 evrov, ki je pošteno razburkal mariborsko kulinarično sceno. Če smo pred 12. majem mislili, da v Mariboru nimamo ne dobrih restavracij in ne dobrih gostov, zdaj po 20. maju, v letu epekajevem, vemo, da imamo 12 dobrih restavracij in nekaj tisoč dobrih gostov!

Bilo je naporno! V devetih dneh sva jih uspela ”obdelati” devet. A zato, ker je bilo vmes še toliko drugega: Abraham, Ernesto Iaccarino, Marko Pavčnik, Marof, Liga prvakov … Že zato je potrebno jeseni 2013 vključiti vso Slovenijo. Da bo ves teden le – Teden restavracij.

Bilo je okusno! V vsaki restavraciji je bila vsaj ena jed v trihodnem meniju, ki je bila zares dobra, takšna, da bi dobila v NeDelu 4 sončke! To je veliko. Tudi zato, ker preostali jedi prav tako nista ostali na krožniku.

Bilo je presenetljivo! Vedela sva, da nismo bušmani … Če gre po vsem svetu, bo šlo tudi pri nas. Pa čeprav smo v Mariboru … A nisem vedel, da bo že prvi poskus tako uspel. Da se bodo gostinci tako potrudili in da bodo gostje idejo z 12 evri tako množično in z veseljem sprejeli.

Seveda pa se (še) ni zgodil čudež in se kakovost hrane v mariborskih restavracijah v devetih dneh ni dvignila za dva sončka … Fiksni meniji so nekaj drugega kot ponudba a la carte, kjer gostinci ponujajo preširok izbor, gostje pa imajo ob vsaki jedi še svoje specialne zahteve. Na ”menije EPK” so se kuharji lahko pripravili in gostje jih nismo mogli (skušali) spreminjati. Mar ni ravno to tisto, kar bi se morali oboji naučiti iz tega Tedna?! Mar ni to dokaz, da je potrebno jedilne liste skrajšati, osvoboditi navlake in klasike, predvsem pa jim dodati ustvarjalnost? Če so si bili jedilni listi do 12. maja siamsko podobni, je po 20. maju epekajevega leta čas, da jih, gostinci in kuharji, začnete spreminjati! Gostje smo dokazali, da si želimo raznolikosti.

Zakaj na Teden restavracij?

Kreativnost! Če so se doslej vonjali le lignji in čevapi, je zdaj začelo res dišati. Vsaka od dvanajstih restavracij je ponudila najmanj dva menija, toda na nobenem krožniku ni bilo – klasike! Ne pri predjedeh, ne pri glavnih jedeh in ne pri sladicah! Jedi so bile sodobne, sezonske in imele so štajerski značaj. Krožniki niso nosili težkih bremen in globokih omak. Gostje pa se nismo nabasali.

Kakovost. Prijetno presenečenje je bila predvsem izvedba. Bilo je sicer nekaj poročil o izsušenem mesu, predolgem čakanju, razliki v kakovosti jedi od enega do drugega dne …, tudi v najboljših restavracijah za desetkrat višjo ceno ni vedno in vse samo odlično ter brez napak, toda veseli, da je bila velika večina gostov zadovoljnih! Pa ne le v eni, dveh, največ treh, ki so že pred Tednom veljale za favorite, temveč kar v vseh dvanajstih. Izbor ”kam peljati ženo za obletnico” se je v Mariboru po Tednu restavracij občutno razširil.

Cena. To je bil vsekakor glavni razlog uspeha. S tem da se prijazni ceni na krožniku niso maščevale slabe sestavine. Na dogovoru pred začetkom Tedna je eden od gostincev kolege pozval: ”Pa da ne bomo vsi uporabili piščanca, ker je najcenejši!” Potem pa se je izkazalo, da so bili le trije krožniki, a so bile ti med najboljšimi! Nasploh cena še zdaleč ni bila edini in odločilen faktor uspeha. Gostje smo, namreč, potovali, nismo obiskali le ene restavracije, temveč kar po pravilu tri ali več. Torej skupen izdatek po devetih dneh ni bil le 12 evrov … Restavracije, skratka, niso bile polne le zaradi cenovno prijaznih menijev, temveč zato, ker se je od 12. do 20. maja 2012 v Mariboru kulinarično – dogajalo!

Mladost. Mladi kuharji in mladi gostje! Ni, torej, res, da mladi kuharji pridejo iz šole in potem le še cvrejo do penzije … Ko dobijo priložnost, znajo in želijo pokazati, da zmorejo še kaj več. In ni res, da mlade zanimajo zgolj pice in hamburgerji. Največ gostov je bilo starih od 20 do 30 let! Tukaj, torej, cena je odigrala svojo vlogo. Zato, ker jim je omogočila, da so za ne veliko denarja veliko dobili. In to priložnost so izkoristili. To so bodoči gostje restavracij! Ki so spoznali, da je škoda naročati vedno isto. Če pa je drugo še boljše.