Aviator

Portorož je izhodišče, ker ima pesek, plažo, promenado, trgovine, hotele, igralnice, neonske luči, gnečo in, ker so tam pač vsi. Toda, ko se želiš skriti, ko želiš drugače in več, ko nočeš hitro in tisto, kar vsi, se je potrebno malo zapeljati. Eni se peljejo daleč, zato gredo z letalom, eni se vozijo z letali kot drugi z avti, in eni imajo najraje letala, ko so sami na zemlji. Vse zato druži restavracija, ki ima na sečoveljskem letališču nove pogrinjke pod velikimi slikami starih letal. Aviator je na dobri lokaciji in vabi potnike vseh vrst.

Pritlično betonsko arhitekturo z modro-rumenim napisom izza steklenih vrat otoplijo črno-bele slike propelerjev na rjavi steni jedilnice, ki ima stole modernih, a udobnih oblik, mize brez prtov, a z visokimi kozarci, in pogled na letališko stezo, a brez velikih letal. Terasa je sončna, volnene odeje grejejo, zelenje je postriženo, hrup motorjev je zaželen, Portorož je tako blizu, a tukaj je tako drugače.

V jedilnici so za okras drage steklenice, za mizami niso le letalci, ampak tudi pomorci, jedilni list pa ni gostilniško-dolg, temveč restavracijsko-chefovski, saj jedi spremljajo lizalke, ploščice, čoki, okraski.

Na pogrinjku je brioševa biga z olivnim oljem (Lisjak), ki diši po cvetju. in sipinim črnilom, ki napoveduje nadaljevanje. Če bi bil še solni cvet od sosedov, bi potrebovali le še poseben krožnik za najboljši hod. Tako se začne ob betonski stezi na začetku Piranskega zaliva.

Ni potrebno prileteti, če želiš v Aviatorju le nekaj ”pomalicati”. Za 5,5 evrov dobiš na lesenem čoku štiri polne skodele in polnjeno piroško, na tnalu pa še sladko-svetlečo lučko. Boršč je v Aviatorju najboljše, kar se ti lahko zgodi, pa ne le po naporni noči, ki je preskočila jutro. Ni sicer jasno, ali je ruski ali ukrajinski, toda rdeča (pesina) juha je hišna specialiteta, ki ima prijeten zelenjavno-mesni (svinjsko in goveje) okus in zeljno teksturo, njen čar pa je v obredu. Slanina, baje ukrajinska, je debelo narezana, potresena s česnom in peteršiljem, piroška je sveže pečena, feferoni so nežno pekoči, hladi jih kisla smetana, za konec pa je še spretno polnjena in z rdečo peso glazirana ”lizika”.

Prav to, ne le nasititi, ampak ponuditi še neko dodatno izkušnjo, je Aviatorju potrebno priznati. Piščančji pate, ki je bil res v strukturi malo bolj nežen in v okusu bolj poln od le paštete, je imel pod seboj kremo brokolija, ki pa se ne bi ujela z jabolkom, če bi rdeči pesi uspelo, da mu med kuhanjem ob barvi pusti še več okusa. Tako pa je ta krema bila pač popestritev sipinega kruha.

Tudi fuži, s črnimi tartufi, na deski in v kozarcu za vlaganje … Lažje in lepše bi jih bilo jesti iz krožnika, boljše bi bilo, če bi bil kozji sir na njih, ne pa posebej, in tudi panceta ni vedela, zakaj je okrasek za zraven. A spet, saj se niste sem pripeljali le najest, in, brez skrbi, priznali boste, da je boljše od vsega, kar dobite na letalu.

Zelenjave iz pečice niso krasili le”zlati” ročaji okrasne ponvice in ni bila jeseni ob solinah le poletna. Krompir je bil tako zapečen, da je bil krompirjevo dober, kot bi bil iz žerjavice, paprika je bila mesnata in sladko pečena, bučka je imela vzorčni vzorec zelo vročega žara, še šampinjona ni bilo sram, da je jeseni nadomestek, in vmes so bila še ocvrta zelišča. Pravzaprav ne bi potrebovali mesa.

To ne pomeni, da tudi jagnječja krona, mehka in sočna, ni bila prav pečena. Dobila je, končno, celo priložnost za omako, da niso vedno le pireji. Toda, kako ji naj to uspe na ploščatem kamnu? Refoškova omaka je tako izpadla kot ”kri”, ki prestraši večino jedcev še preden pridejo do okusa, ki pa je tako v maščobi, ki se je tudi bojijo. In so zobem ostali le pireji, tako kot očem le barve, spet od rdeče pese, sezonsko ob buče in spretno od chefa, ki pri zeleni ni varčeval masla.

File bele ribe polnjen s kraljevimi kozicami in pečen v vlečenem testu bi lahko bil Aviatorjeva paradna jed, če bi bil tudi izveden v slogu visoke kuhinje. Tako pa je bilo zunaj sicer zapečeno, znotraj pa razmočeno. Ribina koža se je sprijemala testa, pod tako debelim plaščem je sicer ostala mehka, a izpadlo je ”mleto” okrog cele kozice, ki ob nastanku jedi najbrž ni bila mišljena tako sama in velika. Jed ima arhitekturo, nima pa gradbenega dovoljenja. Dejstvo, da je spet šlo za iste pire-priloge, pri tem ni pomagalo.

Čokoladni buda sicer res stoično sedi, toda na črni ploščici in s črno čokolado v omačnici ga komaj vidiš, ob dotiku, še preden se stopi, pa te zmrazi. Čokolada je predebela, omaka se na zraku hitro hladi, nadev je bil s kokosom sicer všečen, a ga je bilo premalo ob preveč čokolade, da bi pustil daljši spomin. In kaj bi naj bilo pozlačeno?

Jabolčna pita je bila nekje vmes, oziroma ni bila ne ruska torta in ne slovenska pita, njeni omaki pa le kremi, karamelna celo iz prahu, vanilijeva pa le z malo prepoznavne sledi.

Če to kaj pomeni, je Aviator najboljša letališka gostilna v Sloveniji. A v šibki konkurenci … Je pa na dobri poti, da lokacijo s sodobno kuharsko spretnostjo nadgradi v jedi, zaradi katerih bodo na sečoveljskem letališču ”pristajali” tudi ne-letališki potniki. Za tiste, ki imajo radi vonj po kerozinu, za vse, ki jim je Portorož preveč poln, a ne bi radi pobegnili predaleč.