Batelina 2020

Batelina je bila vedno le konoba in to je pomenilo, da je bila njena ponudba vedno odvisna le od dnevnega ulova z očetove bateline … Vse to je še vedno, čeprav se slavni ribičev sin zdaj ukvarja z drugimi (medijskimi) projekti … Zato ne vzemite dveh srčkov, namesto dosedanjih treh, kot slabo vest. Ne nazadnje je dobra vest, da bo Batelina 2020 odprta tudi avgusta. Vse drugo pa še vedno velja: ne sprejemajo kreditnih kartic, ne delajo v nedeljo, in v Batelino ne morete, če ne rezervirate; čakalna doba je še vedno dva tedna, še vedno so odprti le zvečer (od 17. ure), in še vedno je Batelina boljša izven sezone kot v njej!

Ne ocenjujte Bateline po preteklosti, temveč po sedanjosti! Včasih je bila to najboljša gostilna celotne jadranske obale, pa čeprav se njen avtor s tem ni strinjal. Toda to mu je prineslo slavo in zaradi nje je današnja Batelina brez njega … Kdor tega ne ve, bo vesel dveh srčkov, kdor ve, pa se tudi sam stara in spreminja. Bistveno je, da je v dnevnem ulovu več kot pri drugih in da v kuhinji iz tega ulova naredijo več kot piše na tabli. Včasih je bilo sicer tako kreativno, da banjolskim mačkam ni nič ostalo, a zdaj je še vedno tako drugače, da se sem ne hodite zezat le iz Pulja in le v sezoni. Ni zanemarljivo, da je drugje za dva srčka sicer bolj fino, a zato dražje.

Naštevanje sicer več ne preseneča kot včasih, vseeno pa je dovolj dolgo, da je še vedno glavno v Batelini – zezanje. Na izbiro so (bili ob našem obisku): pašteta iz ugorja, marinirane trilje, slani ali marinirani sardoni, sardele na šavor, konfit lice (riba odprtega morja iz družine šnjurov), mousse iz jeter raže s čebulno marmelado, karpačo šarga, hobotnica v solati, surovi škampi.

Ne iz blata, temveč s kamenja, zato sladke in čvrste, zaradi limone ne skuhane in zaradi pomarančne kreme (kulija) še boljše.

Ker so pri drugih kupljeni, so tukaj domači, marinirani le z oljčno svežino in soljo. Zato tudi slanuša ni bila le za okras.

Če je tako svež, je najboljši čim bolj surov. Marinada ga je sicer malo zakrila in ”kaviar” iz tapioke s (kupljeno) ostrigino omako ga ni proslavil, toda z dobrim olivnim oljem (Mate) je prav takšen šarg(o) najboljša – marenda.

Sicer bi bili ugorjeve paštete (še) bolj veseli, če bi jo dobili ob pretopli penini v pozdravu. Je na ta lepi običaj ”nova” Batelina pozabila?

Mousse iz ražinih jeter na čebulni marmeladi je bil boljši od korneta. Še vedno v Batelini spoznaš največ različnih rib in največ različnosti njihovih delov.

Klasično na šavor, toda z rdečo čebulo in ne zalito, temveč opito.

Ribičeva sreča se spozna po zrezkih … Lica je bila za to dovolj velika (riba), a ji je konfit pomagal, da ni bila prepusta.

Če bi bile le kosti, sušene in ocvrte, bi rekli, da so varčni, ker nič ne zavržejo. Tako pa smo v družbi pesta iz suhih paradižnikov lažje pričakali toplo nadaljevanje zezancij. Vseeno pa ne moremo brez nostalgije: kaj pa se je zgodilo z vsemi algami, ki jih je morje tako polno, nihče pa jih ne zna nabirati?

So slajše celo od škampov, ki jih je v Istri tako premalo. Ker pa jih je težje glodati, so rezervirane za bolj radovedne.

Zanje nas je prepričala napoved, da bodo soparjene. Ker so bile kot povsod na žaru, smo bili, torej, veseli le – popranja.

Če bi ocenjevali slikarja, ne bi vedeli, da smo v Batelininih Banjolah. Tako pa smo se osredotočili na raviole, ki so jih napolnili s pastinakovo kremo, in se začudili, zakaj kuhar ni bil bolj hraber pri začinjanju omake iz tune. Zato lahko le ponovimo: Batelina je še vedno drugačna od običajnih konob, a zmanjka ji draž, ki ga je včasih imela (vsaka Davidova jed).

Pred že veliko leti smo Batelino našli, ker je istrski gastro vodič v njej našel le brodet. Po tistem obisku (za 5 Nedelovih sončkov) se je začelo takšno obleganje Skokove konobe, da so jo našli tudi Hrvati. Vse drugo bo kmalu legenda, saj je Batelina bila nekaj časa celo najboljša hrvaška ”restavracija”, David Skoko pa nas že nekaj časa gleda iz vsakega ekrana in časopisa. Ob tokratnem obisku je bil brodet natanko takšen kot ob tistem prvem obisku – na katerem pa nas je navdušilo vse drugo. A tradicija nekaj velja, tudi ta, da je model za polento še vedno isti.

Ker je medtem nastalo nekaj novih sladic (limonov tarte, čokoladna torta), nam je bilo nostalgično žal, da nismo naročili starih. Zaradi njih se vsak obisk v morski Batelini mora sladko končati!

Začelo se je s ”pjenušavim vinom ali rakijico”, a je dovolj hitro pristopil bolj vešči svetovalec, da je peneča malvazija (Babos) dobila še mirno nadaljevanje (Radovan).

Ker pa je Batelina Konoba, največ gostov pije ”belo ali rdeče”, torej iz vrča. ”Boste steklenico?” ponudi najraje malvazijo, skoraj izključno svežo. Odkar so zraven konobe sosedje postavili ”nebotičnik”, je pogled na morje ožji, zato svežina istrske malvazije na terasi pomaga še vedno drugačni morski ponudbi Skokovih, za kaj več pa tudi prej ni bilo ambicije in kozarcev.