Gala žar, Maribor

Ljubiši Aleksiću, ki mu ogromna psa sicer čuvata veliko hišo v Hočah pod Pohorjem, ni vedno vse ”zdravo za gotovo” verjeti, toda dejstvo je, da ni le srbski kralj Lenta, temveč zna v smehu držati pokonci tudi veliko družbo, preden ta omaga pod težo mletega (malega) voza. Okrog vratu ima debelo zlato verižico, na glavi čelado težkega beemveja, v Sukošanu pa edini roštilj na pomolu pred svojo dvomotorno jahto. Ne skriva, skratka, da ima, a tudi, da zna. Kar je kiča po stenah in mizah, je zaradi folklore, kar je steklenic v vinski kleti, so jih prinesli hvaležni gostje, kar je mesa, zelenjave in sirov v veliki hladilnici, pa je vse zloženo, popisano, pripravljeno.

Ljubiša Aleksič je v Sloveniji začel tako, da je na Radgonskem sejmu že prvo leto odkupil celo stojnico, v Mariboru pa tako, da je v prvotno okrepčevalnico, iz katere se je na Veselo jesen kadilo pod nos, najprej poklical svojega profesorja roštilja iz Kraljeva, preden si je zaslužil dovolj za pravo gostilno, v kateri zdaj nima namesto zunanjih stopnic le vinske kleti, temveč namesto nostalgije tudi Titovo sobo. Če mu le ne bi vanjo občinski šofer pripeljal še Kanglerjeve slike. Imenuje jo: ”Moj natakar …”

S sirom polnjene paprike niso iz Srema, temveč iz Metroja. In čez pečenega kozlička, ki je tako hrustljavo zapečen zrezan na pradelce, da bi bilo omamno glodati sočno meso z mehkega hrustanca, je prelita slovenska omaka. Toda, kar dajte roko nad roštilj, ki mu je gospodar zjutraj le raztrosil včerajšnje oglje, potisnil pepel na stran in počakal, da je staro znanje opravilo svoje. Oglje, ki drži ves dan, je bukovo, kar pove tudi ime, Bukovščica, škofjeloške vasi, kjer je doma. Gala urnebes je z zelenimi feferoni, navadni pa z rdečimi paprikami in kaj je bolj ljuto, se preživeli še dogovarjajo.

Veliko različnega mesa, ob njem pa le pečene paprike ter zeljna in šopska solata.

Ko ga je oče namenil za električarja, ker je bil to sosed, ki je veljal za vaškega bogataša, je pobegnil od doma in pristal pri mesarju Finguštu. Vse drugo je naredil z – roštiljem! To je potrebno vedeti, preden začnete s prvim hodom, ki je vedno pleskavica, toda našpikana.

Kar ni mleto, je piščančje bedro, toda brez kosti.

Gala žar nima spletne strani. ”Smo jo imeli, a so nam pošiljali mejle, ki pa jih nihče ni bral.” Pa saj je prostora dovolj, v Titovi sobi do 16, povsod drugod pa kolikor hočeš.

Srbska hrana je tako dolgočasna kot nerjaveči pladnji, na katerih strežejo v Gala žaru mali voz! Poznajo tri vrste mesa in dve živali, vse to pa znajo le zmleti. Od prilog je le prebranac, pa še tega si ni priporočljivo preveč naložiti, saj z roštilja že cvrči nova mleta oblika. Toda zato ima vsak hod svežino, sočnost, vonj in omamnost!

Različno meso v mrežici, različno meso s kajmakom, različno meso našpikano s sirom in slanino, različne oblike vselej enako mletega mesa, skratka veliko različnega mesa …

Kar je polnjeno, je vešalica, toda v mrežici, mehki del kotleta pri vratu, polnjen s sirom in dimljeno vratovino.

Največ gostov je stalnih, veliko tudi iz Avstrije. K Dravi hodijo radi, v Lipnici pa je Aleksić tako dolgo tolkel izgubo, dokler ga ni srečala pamet. Slednji pravi ”seljačka”, tako kot tudi svojim najboljšim čevapčičem. Zato, ker so navadni! Imajo pa še ”bugarske”, je…ke, gurmanske, polnjene, špikane in šiš.

Kar je kotlet, je mehko, ne pa pusto, ker je potrebno soliti še pred zorenjem.

Ta hrana nam je v genih, pa naj reče kdorkoli karkoli! Četudi je ne ješ, ji slej kot prej podležeš. Zato je toliko bolj pomembna razlika – ni namreč vsak roštilj res pravi roštilj.

Kar je klobasa, je pikantno, toda ne preveč. Svinjsko meso je v njej narezano na pet milimetrov, goveje pa na dva. Toda, ”ne pozabi, če hočeš dobro klobaso, moraš dati v njo le dobro meso!” Od svinje, torej, kare. Oziroma, ”ko sem se učil, smo v kranjske dajali le hrbtni del …”

Mali voz – špikana pleskavica, piščanec brez kosti, gurmanski čevapčič, polnjena vešalica, seljački čevap, kotlet brez kosti, uštipak, ražnjič, pikantna klobasa – v Gala žaru se s tem konča. A potem se zasliši: ”Kdo bo še kozlička? Po slovensko, z gobovo omako!”

Sladic imajo zgolj dve vrsti, čeprav palačink kolikor hočeš.

Baklava ni srbska, je pa tako visoka, da se kuharica naveliča izmenjavati ”kore” in kremo mletih orehov, ter ”mastna”, da se kilogram sladkorja raztopi v litru vode. Toda saj na koncu prvi roštilj Maribora natoči iz svojega soda, kar na dopustu v Srbiji zapeče s sosedi.