Gostilnica 5-6 kg

Če si čisto na koncu dolge in pisane vrste, posebej v stari Ljubljani, kjer je gostiln in gostilnic vse polno, moraš biti nekaj posebnega. Še boljše, če je že ime nekaj takšnega. Pet do šest kilogramov? Še dobro, da je potrebno naročiti vnaprej. Zdaj pa imajo stare stole in novi džez, ambient krčme in urbano ponudbo, tudi pizze, toda bele, zelene in črne, tradicionalne slovenske jedi s tradicionalnimi italijanskimi dodatki, pujsa od glave do repa in, seveda, mlečne odojke iz krušne peči. Gostilnica na Gornjem trgu ni le na kilo, temveč tudi na dekagrame.

Od sten stare krčme se nežno odbija dobra glasba. Prostor, ki ima zadaj za majhnim šankom veliko peč, je v treh delih, levem, desnem in zgornjem. Mize za dva so (pre)majhne, za štiri pa ”rezervirane”. Ko so kosila mimo, se ekipa začne pripravljati z nošenjem drv na večerni naval, a vseeno najine torbe, vrečke in po štirje hodi niso bili dovolj, da bi naju natakar spustil za zgornjo mizo izpod Poslednje večerje. Potolažilo naju je, da so tudi drugi poskušali, pa jim ni uspelo. Je pa nama, da sva polila le enkrat, kis in solnice pa držala v naročju. Kajne, kako vpliva na okus, če moraš sedeti v natakarjevem in ne v svojem naročju … Zato, tudi ko je prijazno priporočil: ”Olivno olje s peperoncinom bo teknilo k pizzi,” mu nisva verjela in sva povohala. Kdor ima izkušnje z gostilniškimi olji, ki se ”valjajo” po mizah, si z žarkostjo ne pokvari okusa. Toda vseeno je Gostilnica, čeprav je na koncu Gornjega trga, hit stare Ljubljane. Zato, ker je njena ponudba res drugačna!

Že kosila so pestra izbira – glavna jed, z doplačilom poldrugega evra za juho in/ali sladico, kar znese 11 do 13 evrov za tri hode -, od zelene pizze s fior di latte (mlečni cvet, sveži sir z juga Italije, podoben mocareli) do pečenega plečeta novozelandskega jagenjčka (ko ga ni, ga zamenja zajčje bedro), z vijoličnim krompirjem in črnim korenom v naravni omaki. Izven tega je sicer dražje in pri mlečnem odojku moraš ”zakol” sicer vnaprej naročiti ter za celega odojka 5 do 6 kilogramov (a 45 evrov) napolniti gostiln(ic)o, toda ime je vsekakor učinkovito. Ker gostje, ki so prvič, ne pozabijo vprašati: ”Zakaj takšno ime?”, pogovor gladko steče, pa tudi vest ostane čista. Gostje, ki se vračajo, pa imajo radi črne pizze in rožnate pujske.

Pri zajčjem bedru za kosilo je sosedo na poslovnem pogovoru navdušil v jedi sveži majaron. Blogerka je bila v mlečno-mesni gostilni(ci) navdušena nad vegetarijansko ponudbo. In midva sva za najboljšo jed tam, kjer je pujs kralj živali, proglasila hobotnico. Točno takšna je Gostilnica! Zna pritegniti na svoj poseben način.

Pizzo je paradižnik v središču kroga sicer razmočil, toda zaradi učinka sipinega črnila je bila vidno-hrustljava in tudi rob, pravi in hrustljavi italijanski cornice (okvir), je imela. Bila je ribja, zato na vrhu dve debeli rezini brancina, ki mu je bilo sicer potrebno gledati (glodati) v kosti, a ni bil krušno-izsušen. K okusu sicer ni prispeval, opravičeval je le sipino testo, ki je, priznamo, dober trik. Kar je ribjo pizzo res krasilo, pa ni bilo iz morja! Nadev iz zapečenega češnjevega paradižnika in v olju (konfitu) skuhanega česna na hrustljavi kroni iz ravno prav drugačnega testa je tisto, kar ponovno zvabi v Gostilnico.

Hišna posebnost, za začetek, pred pujski, so tudi kunčja jetrca. Čeprav so kunci znani po razmnoževanju, jih v naših gostilnah ni veliko, in je to, torej, še en dokaz več, da se Gostilnica spozna na posel. Tudi kuhar jih je znal opeči, da so bila po tanjših robovih ožgana in v debelejši sredici sočna. Ni pa tudi to – kot nasploh velja za odojke, črnilo, zajce, konfite, potrebušino, goveja rebra, kožarice, porchetto – všečna jed. Zato, kapo dol, da je specialiteta. In da je namesto čebule šalotka, ki je tudi tanko in dolgo zrezana. A škoda, da se je kuharju mudilo in ji ni dovolil karamelizirati. Njena omaka je ostala na pol, njen okus pa preveč surov. S toliko takšne čebule v ustih ne moreš nazaj v službo. Toda, res je, kar odloča: bila so kunčja jetrca.

V Gostilnico pa bi še šel na golaž iz hobotnice! Če bi mi ga drugače postregli … V vsebini je dosti več od tega, kar vidijo oči. Pa čeprav je hobotnice zelo malo … A zato je res njen, gost, poln, golažev okus, in res ni njen namen, da bi bila všečna. Pa četudi je politi rob na beli podlagi prav tisto, kar se prevečkrat zgodi vsemu, kar naroči žlica. Še bolj danes, ko je v gostilnah več fotografov kot jedcev … Tako pa je kot v menzi, kjer želi premalo kuharjev prehitro zadovoljiti preveč lačnih, a le ust, ne tudi oči. Pa da ne bo pomote: opazil sem tisti ščep peteršilja za povrh in razen polente iz krušne peči se je z golažem tudi kruh iz pizza testa hrustljavo razumel.

Zato pa je imela zarebrnica iberijskega pujsa celo perjanico. A ni bilo perje rumene zeli tisto, ki je razveselilo, in tudi ne le prav debela in prav sočna ”kraljeva” zarebrnica, pač pa je (spet) odločilo tisto spodaj. Ne le pizze, v pujskovi Gostilnici znajo tudi sicer peči. Pri zarebrnici sta se pohvali priklonili rdeča pesa in koromač,

pri kračicah mlečnega odojka pa se jima je pridružil še črni koren. Kako ga zanemarjajo slovenski kuharji, kot da jim ga je odveč lupiti vsega umazanega od prsti, tukaj pa je bil zapečen, da je imel še ugriz in že tudi sladkost. Skratka, pustil je več spomina od prezgodaj – oprostite – odžaganih kračic, ki sta se resda topili, nista pa (s skorjo) hrskali. Toda, saj vem, le kdo bi šel do konca Gornjega trga v gostilno Pri stari, a dobri krači.

Ko čakaš, so klopi trde, a zato je prijazno zraven zaboj prebranih knjig. Ni pa, kljub temu, Gostilnica namenjena posedanju, vsaj če sodimo po sladicah. Torta čokoladnega moussa se je drobila,

limonova pita pa ne. Seveda bi moralo biti ravno obratno.

Zato, ker znajo. Z ravno prav drugačno in posebno ponudbo, da radovedneži pridejo gor, lačni pa se vračajo, z ravno prav staro podobo in dovolj mladostnim konceptom, da se tako mladi kot le mladostni počutijo doma, in z mešanico nasprotij, ki bolj privlačijo večino kot odbijajo manjšino. Četudi ne naročite vnaprej, ne boste lačni in ne bo vam dolgčas, a vseeno prej rezervirajte pravo mizo.